Strpen / strpna pa sem do nasilja nad ženskami.
ODSLEJ DELUJEM PROTI!
Strpen / strpna pa sem do nasilja nad ženskami.
ODSLEJ DELUJEM PROTI!
7. člen - Celovita in usklajena politika
3. člen – Opredelitve pojmov
5. člen - Obveznosti države in dolžna skrbnost
7. člen - Celovita in usklajena politika
8. člen - Finančni viri
9. člen - Nevladne organizacije in civilna družbo
10. člen - Usklajevalno telo
11. člen - Zbiranje podatkov in raziskave
15. člen - Usposabljanje strokovnjakinj in strokovnjakov
16. člen - Preventivno delovanje in programi za delo s povzročitelji nasilja
18. člen - Splošne obveznosti
19. člen - Informacije
20. člen - Splošne podporne storitve
21. člen - Pomoč pri individualnih/skupinskih pritožbah
22. člen - Strokovne podporne storitve
23. člen - Zatočišča ali varne hiše
24. člen - Telefonske številke za pomoč
25. člen - Podpora žrtvam spolnega nasilja
26. člen - Zaščita in podpora za otroke, priče
27. člen - Poročanje
28. člen - Poročanje (s strani) strokovnjakov
29. člen - Civilne tožbe in pravna sredstva
30. člen - Odškodnina
31. člen - Skrbništvo, pravica do stikov in varnost
32. člen - Civilne posledice prisilnih porok
33. člen - Psihično nasilje
34. člen - Zalezovanje
35. člen - Fizično nasilje
36. člen - Spolno nasilje, vključno s posilstvom
37. člen - Prisilna poroka
38. člen - Pohabljenje ženskih spolovil
39. člen - Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija
40. člen - Spolno nadlegovanje
41. člen - Pomoč ali napeljevanje in poskus
42. člen - Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti«
43. člen - Obravnava kaznivih dejanj
44. člen - Pristojnost
45. člen - Sankcije in ukrepi
46. člen - Oteževalne okoliščine
47. člen - Kazni, ki jih izreče druga pogodbenica
48. člen - Prepoved obveznih alternativnih postopkov reševanja sporov ali izrekanja kazni
49. člen - Splošne obveznosti
50. člen - Takojšen odziv, preprečevanje in zaščita
51. člen - Ocena in obvladovanje tveganja
52. člen - Nujni omejitveni ukrepi
53. člen - Ukrepi prepovedi približevanja ali za zagotovitev varnosti
54. člen - Preiskovanje in dokazi
55. člen - Ex parte in ex officio postopki
56. člen - Zaščitni ukrepi
57. člen - Pravna pomoč
58. člen - Zastaranje
59. člen - Prebivališče
60. člen - Prošnje za azil zaradi spola
61. člen - Prepoved izgona ali vrnitve (načelo nevračanja)
 
7. člen - Celovita in usklajena politika
3. člen – Opredelitve pojmov
5. člen - Obveznosti države in dolžna skrbnost
7. člen - Celovita in usklajena politika
8. člen - Finančni viri
9. člen - Nevladne organizacije in civilna družbo
10. člen - Usklajevalno telo
11. člen - Zbiranje podatkov in raziskave
15. člen - Usposabljanje strokovnjakinj in strokovnjakov
16. člen - Preventivno delovanje in programi za delo s povzročitelji nasilja
18. člen - Splošne obveznosti
19. člen - Informacije
20. člen - Splošne podporne storitve
21. člen - Pomoč pri individualnih/skupinskih pritožbah
22. člen - Strokovne podporne storitve
23. člen - Zatočišča ali varne hiše
24. člen - Telefonske številke za pomoč
25. člen - Podpora žrtvam spolnega nasilja
26. člen - Zaščita in podpora za otroke, priče
27. člen - Poročanje
28. člen - Poročanje (s strani) strokovnjakov
29. člen - Civilne tožbe in pravna sredstva
30. člen - Odškodnina
31. člen - Skrbništvo, pravica do stikov in varnost
32. člen - Civilne posledice prisilnih porok
33. člen - Psihično nasilje
34. člen - Zalezovanje
35. člen - Fizično nasilje
36. člen - Spolno nasilje, vključno s posilstvom
37. člen - Prisilna poroka
38. člen - Pohabljenje ženskih spolovil
39. člen - Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija
40. člen - Spolno nadlegovanje
41. člen - Pomoč ali napeljevanje in poskus
42. člen - Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti«
43. člen - Obravnava kaznivih dejanj
44. člen - Pristojnost
45. člen - Sankcije in ukrepi
46. člen - Oteževalne okoliščine
47. člen - Kazni, ki jih izreče druga pogodbenica
48. člen - Prepoved obveznih alternativnih postopkov reševanja sporov ali izrekanja kazni
49. člen - Splošne obveznosti
50. člen - Takojšen odziv, preprečevanje in zaščita
51. člen - Ocena in obvladovanje tveganja
52. člen - Nujni omejitveni ukrepi
53. člen - Ukrepi prepovedi približevanja ali za zagotovitev varnosti
54. člen - Preiskovanje in dokazi
55. člen - Ex parte in ex officio postopki
56. člen - Zaščitni ukrepi
57. člen - Pravna pomoč
58. člen - Zastaranje
59. člen - Prebivališče
60. člen - Prošnje za azil zaradi spola
61. člen - Prepoved izgona ali vrnitve (načelo nevračanja)
 
7. člen - Celovita in usklajena politika
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne in druge ukrepe za sprejetje in izvajanje učinkovite, celostne in usklajene vsedržavne politike, ki zajema vse ustrezne ukrepe za preprečevanje in boj proti vsem oblikam nasilja, zajetim v področje uporabe te konvencije, in zagotavlja celovit odgovor na nasilje nad ženskami.

2. Pogodbenice zagotovijo, da so v politiki iz prvega odstavka pravice žrtve v središču vseh ukrepov in da se izvajajo v obliki učinkovitega sodelovanja med vsemi ustreznimi agencijami, institucijami in organizacijami.

3. Ukrepi, sprejeti v skladu s tem členom, vključujejo, kadar je to primerno, vse ustrezne akterje, kakor so vladne agencije, državni, regionalni in lokalni parlamenti in organi, državne institucije za človekove pravice in organizacije civilne družbe.
 
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard);
1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi);
2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi;
3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi;
4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije.
Splošna ocena 7. člena Celovita in usklajena politika
Primerjava med državami 7. člena Celovita in usklajena politika
VPRAŠANJA
 
a. Ali obstajajo zakoni, podzakonski akti, kot so pravila in predpisi, posebni protokoli ali drugi pravni ali politični dokumenti (državne strategije, državni akcijski načrti, regionalni/lokalni strateški dokumenti, itd.), ki opredeljujejo vloge in odgovornosti za določeno institucijo/akterja pri (a) zaščiti, (b) preprečevanju in/ali (c) pregonu nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Če je odgovor pritrdilen, ga/jih navedite, kot tudi vlogo in pristojnosti. Ali so ti dokumenti pravno zavezujoče ali nezavezujoče narave? Kdo je odgovoren za njihovo izvajanje? Kdo in na kakšen način spremlja izvajanje?
Odgovor: Poleg že navedenih zakonov v Sloveniji implementacijo politik zagotavljajo različni nacionalni programi, povezani s področjem1.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)2 predvideva sodelovanje organov in organizacij, v svojem besedilu ne opredeljuje postopkov; to urejajo podzakonski akti. Sprejet je Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini3, Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode4, Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini5 in Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti6 ter Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–20147.
PLUS
a. Ali obstajajo zakoni, podzakonski akti, kot so pravila in predpisi, posebni protokoli ali drugi pravni ali politični dokumenti (državne strategije, državni akcijski načrti, regionalni/lokalni strateški dokumenti, itd.), ki opredeljujejo vloge in odgovornosti za določeno institucijo/akterja pri (a) zaščiti, (b) preprečevanju in/ali (c) pregonu nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Če je odgovor pritrdilen, ga/jih navedite, kot tudi vlogo in pristojnosti. Ali so ti dokumenti pravno zavezujoče ali nezavezujoče narave? Kdo je odgovoren za njihovo izvajanje? Kdo in na kakšen način spremlja izvajanje?
Odgovor: Poleg že navedenih zakonov v Sloveniji implementacijo politik zagotavljajo različni nacionalni programi, povezani s področjem1.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)2 predvideva sodelovanje organov in organizacij, v svojem besedilu ne opredeljuje postopkov; to urejajo podzakonski akti. Sprejet je Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini3, Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode4, Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini5 in Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti6 ter Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–20147.

Mnenje MP8 v zvezi s tem členom konvencije je bilo naslednje:
»7. člen v prvem odstavku zahteva, da države članice ponudijo celovito obravnavo nasilja nad ženskami ("offer a holistic response to violence against women"). Smatramo, da - v kolikor je ta določba vsebinsko zavezujoča - bi to pomenilo, da bi to obravnavala Služba za enake možnosti Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ali njej podoben, ampak samostojen organ, namesto sodišč ali pa bi sodišča dobila pristojnosti centrov za socialno delo, policije, davčne uprave itd. Implementacijske posledice te določbe je nemogoče oceniti, še posebej ker iz besedila izhaja, da določba zagotovo ni mišljena splošno oz. deklaratorno.«

Republika Slovenija je država pogodbenica Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW). Odbor CEDAW je RS že leta 2008 v Sklepnih ugotovitvah9, v točki 24 pozval, da problematiko nasilja zaradi spola naslavlja celovito, v skladu s Splošnim priporočilom št. 19 iz leta 1992. Zaskrbljen je bil zaradi odsotnosti celovite nacionalne strategije in programov za delovanje proti vsem oblikam nasilja nad ženskami in deklicami. Državi je priporočil, da razvije celovito strategijo ali akcijski načrt za preprečevanje in odpravo vseh oblik nasilja nad ženskami in deklicami. Državo je pozval, da v svoje naslednje periodično poročilo vključi analizo učinkov implementacije ZPND in analizira vse primere umorov žensk s strani njihovih intimnih partnerjev. Na podlagi tega naj država sprejme učinkovite ukrepe za zaščito žensk pred to obliko nasilja.

V Petem in šestem periodičnem poročilu za Odbor CEDAW10 je navedeno število umorov v družini od leta 2008 do leta 2012 in podatek, da je bila večina žrtev žensk. Analiza učinkov implementacije ZPND ni omenjena.

Po ZPND so organi in organizacije ter nevladne organizacije dolžne prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov ter nudenja pomoči žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje.
Za sprejetje Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–201411 je neposredna pravna podlaga torej ZPND. Nacionalni program je dokument, ki pokriva široko problematiko nasilja v družini. Posebno pozornost namenja nasilju nad otroki, ženskami, starejšimi, invalidi in osebami, ki zaradi posebnih okoliščin niso sposobne skrbeti zase. Dokument upošteva posebne potrebe žrtev in njihove osebne okoliščine. Je strateški dokument, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini v Republiki Sloveniji od leta 2009 do 2014.

Osnovna načela in izhodišča za delovanje proti nasilju v družini, ki jih v resoluciji sprejema država, so:
- nasilje nad drugo osebo je kršenje temeljnih človekovih pravic ter mora biti obravnavano in ustrezno sankcionirano, saj ne obstaja sprejemljiva ali dopustna meja nasilja;
- nasilje v družini je družbeni problem, ki temelji na neenaki porazdelitvi družbene moči med spoloma, med šibkejšimi in močnejšimi;
- država bo pri obravnavanju nasilja v družini, ki ga povzročajo večinoma zakonski, zunajzakonski ali nekdanji partnerji in starši oziroma skrbniki, upoštevala, da je zaradi posebnih odnosov med družinskimi člani (ljubezen, zaupanje, odvisnost…) in zlorabe teh okoliščin s strani storilca treba obravnavati to nasilje z enako strogostjo kakor tisto, ki ga storijo neznane osebe;
- država bo sprejemala ukrepe za preprečevanje nasilja (»due diligence« ali obvezna skrb države) in zagotovila sistemsko zaščito za žrtve, ne glede na povzročitelja nasilnega dejanja.

Vloga vseh organov in organizacij je v vseh fazah posameznega primera nujna za uspešnost postopka; enkratno dejanje oz. obravnava največkrat ne zadostuje, saj je potrebno tako žrtev, kot tudi storilca spremljati in izmenjevati informacije o tekočem dogajanju in spremembah, če naj bi se postopek uspešno končal. Medsebojno sodelovanje namreč ne pomeni samo uspešnejše odkrivanje primerov in učinkovitejšo pomoč žrtvam, temveč tudi možnost pospeševanja postopka, pridobivanja dodatnih pomembnih informacij, preprečevanje negativnih posledic uvedbe postopka, predvsem pa zaščito posrednih žrtev (otrok)12.
MINUS
b. Ali obstajajo zakoni, podzakonski akti, kot so pravila in predpisi, posebni protokoli ali drugi pravni ali politični dokumenti (državne strategije, državni akcijski načrti, regionalni/lokalni strateški dokumenti, itd.), ki opredeljuje sodelovanje in usklajevanje - medresorsko in/ali znotraj vladno glede na: (a) zaščito, (b) preprečevanje in/ali (c) pregon nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Kaj je cilj vzpostavitve ukrepov/sprejemanje postopkov? Prosimo, navedite definicijo cilja, če je na voljo. Prosimo, navedite, kdo sodeluje glede na ustrezne dokumente. Prosimo, da pripravite pregled njihovih vlog in odgovornosti v zvezi s sodelovanjem in izmenjavo informacij. Ali so dokumenti pravno zavezujoči ali nezavezujoči? Kdo je odgovoren za skupna prizadevanja in izmenjavo informacij ter sodelovanje? Prosimo, navedite definicijo, če je to mogoče. Ali opredelitve zahtevajo sodelovanje na posameznih primerih in/ali na strateški in/ali zakonodajni ravni? Ali obstaja obveznost poročanja o skupnem napredku, in če da, komu? Ali je usklajevalno telo ustanovljeno za celovit nadzor in odziv na problem nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Kakšne pristojnosti ima usklajevalno telo? Kakšne ukrepe lahko usklajevalno telo sprejme v primerih neupoštevanja izmenjave informacij in sodelovanja?
Odgovor: Temeljna cilja Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–201413 sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)14 določa mrežo organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini ter jasno opredeljuje pravila in postopke zaradi zagotavljanja usklajenega delovanja organov in organizacij pri obravnavanju primerov.
PLUS
b. Ali obstajajo zakoni, podzakonski akti, kot so pravila in predpisi, posebni protokoli ali drugi pravni ali politični dokumenti (državne strategije, državni akcijski načrti, regionalni/lokalni strateški dokumenti, itd.), ki opredeljuje sodelovanje in usklajevanje - medresorsko in/ali znotraj vladno glede na: (a) zaščito, (b) preprečevanje in/ali (c) pregon nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Kaj je cilj vzpostavitve ukrepov/sprejemanje postopkov? Prosimo, navedite definicijo cilja, če je na voljo. Prosimo, navedite, kdo sodeluje glede na ustrezne dokumente. Prosimo, da pripravite pregled njihovih vlog in odgovornosti v zvezi s sodelovanjem in izmenjavo informacij. Ali so dokumenti pravno zavezujoči ali nezavezujoči? Kdo je odgovoren za skupna prizadevanja in izmenjavo informacij ter sodelovanje? Prosimo, navedite definicijo, če je to mogoče. Ali opredelitve zahtevajo sodelovanje na posameznih primerih in/ali na strateški in/ali zakonodajni ravni? Ali obstaja obveznost poročanja o skupnem napredku, in če da, komu? Ali je usklajevalno telo ustanovljeno za celovit nadzor in odziv na problem nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Kakšne pristojnosti ima usklajevalno telo? Kakšne ukrepe lahko usklajevalno telo sprejme v primerih neupoštevanja izmenjave informacij in sodelovanja?
Odgovor: Temeljna cilja Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–201413 sta povezati ukrepe različnih resorjev in zagotoviti učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja.

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)14 določa mrežo organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini ter jasno opredeljuje pravila in postopke zaradi zagotavljanja usklajenega delovanja organov in organizacij pri obravnavanju primerov.

Pravilnik o sodelovanju organov15 določa postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči med državnimi organi, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter NVO, organiziranost, sestavo in način dela multidisciplinarnih timov za obravnavanje nasilja v družini pri CSD, vlogo CSD pri obravnavi nasilja v družini, organiziranost regijskih služb za koordinacijo in pomoč žrtvam nasilja ter izobraževanje strokovnih delavk in delavcev socialno-varstvenih zavodov. CSD takoj po prejemu informacije o nasilju v družini prouči okoliščine primera ter zbere vse že znane informacije v okviru CSD. Na podlagi tako zbranih informacij izdela oceno ogroženosti žrtve in oceni potrebo po pripravi načrta pomoči žrtvi. Če oceni, da je pri tem potrebno sodelovanje drugih organov in organizacij, se pri CSD oblikuje multidisciplinarni tim v skladu z 8. členom tega pravilnika.

Pobudo za oblikovanje multidisciplinarnega tima lahko da CSD ali vsak organ iz 1. člena Pravilnika o sodelovanju organov, ki so: državni organi, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter NVO.

ZPND v tretjem odstavku 16. člena določa, da se pri CSD oblikuje regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam, ki deluje na območju posameznega CSD ali več CSD. Območje delovanja regijske službe določi ustanovitelj. Pravilnik o sodelovanju organov v 14. členu natančneje določa, da število regijskih služb v Republiki Sloveniji in območje njihovega delovanja s sklepom določi Vlada Republike Slovenije.

Sodelovanje organov in organizacij je v vseh fazah obravnave posameznega primera nujno za uspešnost postopka. Enkratna obravnava največkrat ne zadostuje, saj je potrebno tako žrtev kot tudi storilca spremljati in izmenjevati informacije o tekočem dogajanju in spremembah, če naj bi se postopek uspešno končal. Medsebojno sodelovanje namreč ne pomeni samo uspešnejšega odkrivanja primerov in učinkovitejšo pomoč žrtvam, temveč tudi možnost pospeševanja postopka, pridobivanja dodatnih pomembnih informacij, preprečevanje negativnih posledic uvedbe postopka, predvsem pa zaščito posrednih žrtev, ki so najpogosteje otroci16.

Konvencija temelji na predpostavki, da učinkovit odziv na nasilje zahteva usklajeno delovanje različnih akterjev. Konvencija zato poziva države, da izvajajo celovite in usklajene politike, ki vključujejo vladne agencije, NVO ter nacionalne, regionalne in lokalne parlamente in organe. Cilj je, da se pravila za preprečevanje in boj proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini izvajajo na vseh ravneh in z vsemi ustreznimi organi in institucijami17.

Regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam vključuje interventno službo, krizne centre in regijsko koordinatorico ali koordinatorja za preprečevanje nasilja. Cilji regijske službe so: zagotavljanje pomoči žrtvam nasilja, izvajanje interventne službe, povezovanje dejavnosti organov in organizacij, spremljanje in analiziranje pojavov nasilja v regiji, nujni ukrepi za varovanje otrokovih koristi po zakonu, ki ureja družinska razmerja.

Dejavnost regijskih koordinatoric je ciljno usmerjena v spremljanje in ustvarjanje ter dopolnjevanje sistema pomoči vsem, ki preživljajo nasilje, s poudarkom na najbolj ogroženih skupinah prebivalstva (otroci, invalidi, ostareli, ženske…). Njihova naloga je vzdrževanje in razvijanje mreže med javnimi institucijami in NVO, ki delujejo v regiji na področju zaščite pred nasiljem, usklajevanje postopkov delovanja in sodelovanje med njimi, strokovna podpora in usposabljanje ter senzibiliziranje strokovne in laične javnosti, analiziranje stanja na področju nasilja v regiji ter povezovanje in koordiniranje dela na državnem nivoju. Delo je zastavljeno na področju 12 slovenskih regij, kar pomeni, da deluje 12 regijskih služb za koordinacijo in pomoč žrtvam18.

Splošna ocena sodelovanja organov in organizacij s strani NVO, v primerih nasilja v družini je podana v poročilu PIC iz leta 201119. Narejena je bila na podlagi zbranih mnenj, izkušenj in informacij in je označena kot »zadovoljivo«. To seveda ne pomeni, da je sodelovanje praviloma slabo ali neučinkovito. Pomeni pa, da je prostora za izboljšanje še veliko. Najbolj pozitivno je ocenjeno sodelovanje s centri za socialno delo (CSD), regionalnimi koordinatoricami, šolami ter policijo na preventivni ravni, posebej s CSD pa še v zvezi z dejavnostjo zatočišč in deloma tudi pri delu multidisciplinarnih timov. Nezadostno sodelovanje CSD pri obravnavi primerov nasilja v družini pa je npr. izpostavljeno pri pridobivanju povratnih informacij organu ali organizaciji, ki je posredovala obvestilo o zaznavi nasilja. Ta problem izpostavljajo npr. predstavnice in predstavniki s področja šolstva, predvsem ravnateljice in ravnatelji na šolah, socialne delavke in delavci ter psihologinje in psihologi, ki po posredovanju informacij ne vedo, ali se primer obravnava, kako poteka obravnava in ali je bil zaključen.

Sodelovanje s pravosodnimi organi za razliko od sodelovanja s CSD in policijo ni bilo celostno ovrednoteno, vendarle so obstajali posamezni primeri, ko je do sodelovanja prišlo zaradi ad hoc odločitev vpletenih akterjev. Ocenjuje se, da je ZPND odprl možnosti in dal podlago za sodelovanje pravosodnih organov npr. z NVO skozi različne institute: vloga spremljevalca žrtve, ki lahko sodeluje tudi v sodnih postopkih, vlogo zagovornika, ki lahko sodeluje v postopku, sodelovanje v multidisciplinarnih timih, kot tudi skupna izobraževanja in usposabljanja20.

Analiza dela CSD je pokazala, da so leta 2010 obravnavali 1.928 primerov nasilja v družini (2.975 žrtev in 1.854 povzročiteljev nasilja). Za njihovo obravnavo je bilo sklicanih 463 multidisciplinarnih timov, v katerih so sodelovale predstavnice in predstavniki različnih institucij21. Multidisciplinarni tim je glede na te podatke sklican le v slabi četrtini primerov. Po podatkih regijske koordinatorice Dubravke Hrovatič22 so CSD v letu 2013 obravnavali 2.793 primerov nasilja, 3.959 žrtev in 2.633 povzročiteljev nasilja. Izvedenih je bilo 437 multidisciplinarnih timov in izdelanih 914 načrtov pomoči.

Pri obravnavanju nasilja v družini v letu 2010 so CSD največ sodelovali s policijo, ki se je na njihovo vabilo po sodelovanju v multidisciplinarnem timu odzvala v 330 primerih. Največkrat, v 60 % primerov, se na vabilo k sodelovanju ni odzvalo zdravstvo. V letu 2010 je bilo izdelanih 1.010 individualnih načrtov pomoči23.

Podatki organov pregona in sodišč v letih 2009 in 2010 kažejo, da je policija obravnavala 4.822 kaznivih dejanj nasilja v družini, tožilstva so vložila 807 obtožnic zoper povzročitelje nasilja, sodišča pa so izrekla 275 obsodilnih sodb storilcem tega kaznivega dejanja. Skoraj polovica storilcev je bila v priporu. Analiza je tudi pokazala, da je bil v več kot 80 % zadev postopek od vložitve obtožnice do pravnomočne sodbe zaključen v manj kot 6 mesecih24.

ZPND je formaliziral nekatere že znane postopke obravnave žrtev nasilja v družini in pomoči, obenem pa predvidel številne novosti, razširil obseg dela, obveznosti in pristojnosti CSD.

Težava, ki jo izpostavljajo v zvezi s sklicem multidisciplinarnih timov državne tožilke in tožilci, je kratek rok za imenovanje članic in članov ter udeležbo na timih. Tim mora biti v skladu s pravilnikom o sodelovanju organov sklican v treh dneh po imenovanju članic in članov, kar v praksi predstavlja težavo pri organizaciji dela tako tožilk in tožilcev kot verjetno drugih članic in članov. V tem delu predlagajo uporabo modernih komunikacijskih sredstev (skype), ki omogočajo sodelovanje članic in članov tima brez fizične prisotnosti in tako lažje delo članic in članov tima ter učinkovitejšo obravnavo žrtve. Praktične težave pri delu timov so izpostavili delavke in delavci v pravosodju, ki so opozorili, da se še vse preveč zapisnikov tima znajde v poročilih, ki jih pripravljajo CSD, pa tudi med ovadbami. Zapisnik tima ne sme biti vključen v dokumente, v katere bi lahko imel povzročitelj nasilja oz. druga nepooblaščena oseba vpogled in bi jih lahko zlorabil25.
MINUS
c. Ali so v zakonih in politikah potrebe in pravice žrtev pri delu institucij, organov in teles obravnavane kot prioriteta? Ali so zakoni in regulativne politike usklajevalnega telesa usmerjene k žrtvi na način, da so njene potrebe in pravice prioriteta? Prosimo opredelite specifične cilje in naloge, kot je opredeljeno v ustreznih dokumentih ali ukrepih sprejetih, da pojasnite svoje navedke.
Odgovor: Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–201626 v točki 6. 9. obravnava pomoč žrtvam kaznivih dejanj in med drugim poudarja, da:
Učinkovita pomoč žrtvam kaznivih dejanj ni pomembna le z vidika zagotavljanja varnosti in celovite pomoči posameznikom v stiski, temveč je to tudi pot do prepoznavanja, odkrivanja in prijavljanja nasilnih oziroma kaznivih dejanj. Državni organi in nevladne organizacije morajo ob usklajenem in enotnem delovanju zagotavljati učinkovito obravnavo žrtev kaznivih dejanj, ki je prilagojena individualnim potrebam in okoliščinam žrtev ter zajema psihosocialne, terapevtske, svetovalne, nastanitvene, materialne in druge oblike pomoči.
PLUS
c. Ali so v zakonih in politikah potrebe in pravice žrtev pri delu institucij, organov in teles obravnavane kot prioriteta? Ali so zakoni in regulativne politike usklajevalnega telesa usmerjene k žrtvi na način, da so njene potrebe in pravice prioriteta? Prosimo opredelite specifične cilje in naloge, kot je opredeljeno v ustreznih dokumentih ali ukrepih sprejetih, da pojasnite svoje navedke.
Odgovor: Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–201626 v točki 6. 9. obravnava pomoč žrtvam kaznivih dejanj in med drugim poudarja, da:
Učinkovita pomoč žrtvam kaznivih dejanj ni pomembna le z vidika zagotavljanja varnosti in celovite pomoči posameznikom v stiski, temveč je to tudi pot do prepoznavanja, odkrivanja in prijavljanja nasilnih oziroma kaznivih dejanj. Državni organi in nevladne organizacije morajo ob usklajenem in enotnem delovanju zagotavljati učinkovito obravnavo žrtev kaznivih dejanj, ki je prilagojena individualnim potrebam in okoliščinam žrtev ter zajema psihosocialne, terapevtske, svetovalne, nastanitvene, materialne in druge oblike pomoči. Vzpostavljen mora biti učinkovit in dober sistem pomoči, ki žrtvam kaznivih dejanj zagotavlja občutek varnosti, sprejetosti in spoštovanja. Pri načrtovanju pomoči žrtvam kaznivih dejanj je še posebno pozornost in varstvo treba namenjati najbolj ranljivim skupinam ljudi, predvsem otrokom in mladostnikom, starejšim osebam in ženskam. Upoštevati je treba, da se nasilje pojavlja v različnih oblikah (telesno, psihično, spolno, ekonomsko, zanemarjanje), zato morajo tako pristopi in mehanizmi preprečevanja in zatiranja nasilja oziroma kriminalitete kot oblike pomoči biti raznovrstni in razviti na različnih strokovnih področjih…

Za učinkovito pomoč žrtvam kaznivih dejanj je v prvi vrsti potrebno ozaveščanje javnosti o človekovih pravicah, prepoznavanju oblik nasilja in oblikah pomoči. Žrtve kaznivih dejanj je treba ustrezno informirati, jim dajati moč ter razvijati veščine za funkcionalno, kvalitetno in dostojno vsakdanje življenje. Prizadevanja strokovnih služb morajo biti v smeri preprečevanja socialnega izključevanja in sekundarne viktimizacije žrtev kaznivih dejanj. V okviru kazenske in civilne zakonodaje je treba proučiti potrebo po izboljšanju zakonskega varstva žrtev in zagotavljanju prednostne obravnave. Na tem področju je treba zagotavljati učinkovitejše odkrivanje in hitrejše prijavljanje kaznivih dejanj. Učinkovite oblike pomoči žrtvam kaznivih dejanj zagotavljajo medinstitucionalno povezovanje in sodelovanje, skupna načrtovanja dejavnosti in ukrepov ter skupna strokovna izobraževanja različnih organizacij (sociala, policija, pravosodje, šolstvo, zdravstvo, nevladni sektor). Žrtvam kaznivih dejanj je treba omogočiti različne oblike svetovanja in pomoči, prav tako pa je treba psihosocialno pomoč zagotavljati tudi povzročiteljem nasilja ter jih vključevati v treninge socialnih veščin.

Zagotoviti je treba ustrezno obveščanje in ozaveščanje javnosti in žrtev kaznivih dejanj o človekovih pravicah, o oblikah nasilja in o mogočih oblikah pomoči ter organizacijah, ki jo izvajajo. Spreminjati in prilagoditi je treba pravosodni sistem na način, da bo omogočal boljšo zakonsko varstvo in prednostno obravnavo žrtev kaznivih dejanj. Razvijati je treba ustrezne psihosocialne programe tako za žrtve kot povzročitelje nasilja in prilagoditi mrežo institucij, ki nudijo pomoč ljudem v stiski. Spodbujati in zagotavljati je treba medresorska strokovna izobraževanja ter razvijati skupna načrtovanja dejavnosti in analize dela.

Pravice žrtve po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)27 so, da:
- si izberejo spremljevalko ali spremljevalca (ta jo spremlja v postopkih, povezanih z nasiljem, z namenom zaščititi njeno integriteto, ji pomaga pri iskanju rešitev in nudi psihično oporo),
- si izberejo zagovornico ali zagovornika (ta v skladu s posebnimi predpisi ščiti njene koristi v postopkih in aktivnostih, ki jo zadevajo),
- je njena in povzročiteljeva identiteta varovana tako, da se javnosti ne posredujejo podatki, ki bi omogočili prepoznati njeno identiteto. To se stori le v primeru, da polnoletna oseba s tem soglaša,
- si pridobi pravico do brezplačne pravne pomoči, ob izrečeni oceni ogroženosti.

V praksi se pogosto pojavljajo težave z razumevanje pravic žrtev. ZPND definira za katere postopke velja pravica do spremljevalke ali spremljevalca, ki je v oporo žrtvi. V praksi se dogaja, da spremljevalka ali spremljevalec ne sme prisostvovati zaslišanju na policiji ali v postopku na sodišču, kljub pisnemu potrdilu in pooblastilu žrtve. Prav tako prihaja do različnega obravnavanja in razumevanja pri dodeljevanju pravice do brezplačne pravne pomoči. Policija včasih žrtvam neupravičeno odreka spremstvo oz. zagotavljanje varnosti ob vstopu v stanovanjske prostore, kjer ima žrtev osebne stvari, če npr. nasilja ni prijavila policiji. Ukrepi, ki naj bi ščitili žrtev in zagotavljali njeno varnost, lahko tako v praksi povzročijo večjo psihično in čustveno ter tudi finančno stisko žrtve.
MINUS
d. Ali obveznost izhaja iz pravnih ali političnih dokumentov, ali je zgolj instruktivne narave in vključuje vse pomembne državne in nedržavne akterje? Navedite institucije, državne in nevladne akterje (sodstvo, policija, parlament, državne institucije za človekove pravice, nevladne organizacije, itd.), ki so opredeljeni v dokumentu/-ih, ki omogočajo integrirani pristop pri preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini? Prosimo, navedite, kdo je dejaven pri oblikovanju, spremljanju in/ali izvajanju teh dokumentov? Ali so bile nevladne organizacije in drugi nedržavni akterji aktivni pri oblikovanju, spremljanju in/ali izvajanju teh dokumentov?
Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem b.
d. Ali obveznost izhaja iz pravnih ali političnih dokumentov, ali je zgolj instruktivne narave in vključuje vse pomembne državne in nedržavne akterje? Navedite institucije, državne in nevladne akterje (sodstvo, policija, parlament, državne institucije za človekove pravice, nevladne organizacije, itd.), ki so opredeljeni v dokumentu/-ih, ki omogočajo integrirani pristop pri preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini? Prosimo, navedite, kdo je dejaven pri oblikovanju, spremljanju in/ali izvajanju teh dokumentov? Ali so bile nevladne organizacije in drugi nedržavni akterji aktivni pri oblikovanju, spremljanju in/ali izvajanju teh dokumentov?
Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem b.
MINUS
[1] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC.
[2] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08.
[3] Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 31/09.
[4] Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, Ur. l. RS, št. 104/09.
[5] Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 25/10.
[6] Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, Ur. l. RS, št. 38/11.
[7] Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, Ur. l. RS, št. 41/09.
[8] Pličanič, S., Ban, N., Ministrstvo za pravosodje – MP (2013) Odgovor Ministrstva za pravosodje državni sekretarki Tamari Vonta: Odgovor na vaš dopis 070-9/2013/1 – vprašanje ratifikacij določenih mednarodnih dokumentov, št. 070-4/2013/2, 22. 8. 2013.
[9] Committee on the Elimination of Discrimination against Women – Odbor CEDAW (2008) Concluding observations of the Committee on the Elimination of Discrimination against Women: Slovenia. Dostopno preko: http://tbinternet.ohchr.org/_layouts/treatybodyexternal/TBSearch.aspx?Lang=en&TreatyID=3&DocTypeID=5, 20. 6. 2014.
[10] Peto in šesto periodično poročilo Republike Slovenije o uresničevanju določil Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (2013). Dostopno preko: http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/semek/CEDAW5in6.pdf, 28. 8. 2014.
[11] Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, Ur. l. RS, št. 41/09.
[12] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana.
[13] Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, Ur. l. RS, št. 41/09.
[14] Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 16/08.
[15] Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 31/09.
[16] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana.
[17] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC.
[18] Skupnost centrov za socialno delo – SCSD (2014) Koordinatorji za preprečevanje nasilja. Dostopno prek: http://www.scsd.si/koordinatorji-za-preprecevanje-nasilja.html, 12. 6. 2014.
[19] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana.
[20] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana.
[21] Tretje periodično poročilo Republike Slovenije o izvajanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, maj 2014. Dostopno prek: http://www.vlada.si/delo_vlade/gradiva_v_obravnavi/gradivo_v_obravnavi/?tx_govpapers_pi1[single]=%2FMANDAT13%2FVLADNAGRADIVA.NSF%2F18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54%2F59ee5a11f1e46e03c1257ce40039696d%3FOpenDocument&cHash=d3b366eddb730c37f0442cbef659ee88, 13. 6. 2014.
[22] Hrovatič, D. (2014) Aktualne zagate centrov za socialno delo na področju nasilja nad ženskami. Predavanje na Posvetu v okviru Mednarodnih dni akcij proti nasilju nad ženskami: Aktualno stanje na področju obravnave nasilja nad ženskami v Sloveniji, 24. 11. 2014. Ljubljana: Društvo SOS telefon, Društvo za nenasilno komunikacijo, Mestna občina Ljubljana.
[23] Tretje periodično poročilo Republike Slovenije o izvajanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, maj 2014. Dostopno prek: http://www.vlada.si/delo_vlade/gradiva_v_obravnavi/gradivo_v_obravnavi/?tx_govpapers_pi1[single]=%2FMANDAT13%2FVLADNAGRADIVA.NSF%2F18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54%2F59ee5a11f1e46e03c1257ce40039696d%3FOpenDocument&cHash=d3b366eddb730c37f0442cbef659ee88, 13. 6. 2014.
[24] Tretje periodično poročilo Republike Slovenije o izvajanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, maj 2014. Dostopno prek: http://www.vlada.si/delo_vlade/gradiva_v_obravnavi/gradivo_v_obravnavi/?tx_govpapers_pi1[single]=%2FMANDAT13%2FVLADNAGRADIVA.NSF%2F18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54%2F59ee5a11f1e46e03c1257ce40039696d%3FOpenDocument&cHash=d3b366eddb730c37f0442cbef659ee88, 13. 6. 2014.
[25] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana.
[26] Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–2016, Ur. l. RS, št. 83/12.
[27] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08.
Drutvo SOS telefon UBL AC CZR Sigurna enska kuca NSRP WAVE
Drutvo za nenasilno komunikacijo PIC SZS Sekcija
Savet Evrope
 
Drutvo SOS telefon UBL AC CZR Sigurna enska kuca NSRP WAVE Drutvo za nenasilno komunikacijo PIC SZS Sekcija Savet Evrope
 
Kampanjo podpirajo:
EU    MDDSZ    Mestna občina Ljubljana    Zelena
Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije.
Kampanjo podpirajo:
EU    MDDSZ    Mestna občina Ljubljana    Zelena
Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije.