Strpen / strpna pa sem do nasilja nad ženskami.
ODSLEJ DELUJEM PROTI!
Strpen / strpna pa sem do nasilja nad ženskami.
ODSLEJ DELUJEM PROTI!
33. člen - Psihično nasilje
3. člen – Opredelitve pojmov
5. člen - Obveznosti države in dolžna skrbnost
7. člen - Celovita in usklajena politika
8. člen - Finančni viri
9. člen - Nevladne organizacije in civilna družbo
10. člen - Usklajevalno telo
11. člen - Zbiranje podatkov in raziskave
15. člen - Usposabljanje strokovnjakinj in strokovnjakov
16. člen - Preventivno delovanje in programi za delo s povzročitelji nasilja
18. člen - Splošne obveznosti
19. člen - Informacije
20. člen - Splošne podporne storitve
21. člen - Pomoč pri individualnih/skupinskih pritožbah
22. člen - Strokovne podporne storitve
23. člen - Zatočišča ali varne hiše
24. člen - Telefonske številke za pomoč
25. člen - Podpora žrtvam spolnega nasilja
26. člen - Zaščita in podpora za otroke, priče
27. člen - Poročanje
28. člen - Poročanje (s strani) strokovnjakov
29. člen - Civilne tožbe in pravna sredstva
30. člen - Odškodnina
31. člen - Skrbništvo, pravica do stikov in varnost
32. člen - Civilne posledice prisilnih porok
33. člen - Psihično nasilje
34. člen - Zalezovanje
35. člen - Fizično nasilje
36. člen - Spolno nasilje, vključno s posilstvom
37. člen - Prisilna poroka
38. člen - Pohabljenje ženskih spolovil
39. člen - Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija
40. člen - Spolno nadlegovanje
41. člen - Pomoč ali napeljevanje in poskus
42. člen - Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti«
43. člen - Obravnava kaznivih dejanj
44. člen - Pristojnost
45. člen - Sankcije in ukrepi
46. člen - Oteževalne okoliščine
47. člen - Kazni, ki jih izreče druga pogodbenica
48. člen - Prepoved obveznih alternativnih postopkov reševanja sporov ali izrekanja kazni
49. člen - Splošne obveznosti
50. člen - Takojšen odziv, preprečevanje in zaščita
51. člen - Ocena in obvladovanje tveganja
52. člen - Nujni omejitveni ukrepi
53. člen - Ukrepi prepovedi približevanja ali za zagotovitev varnosti
54. člen - Preiskovanje in dokazi
55. člen - Ex parte in ex officio postopki
56. člen - Zaščitni ukrepi
57. člen - Pravna pomoč
58. člen - Zastaranje
59. člen - Prebivališče
60. člen - Prošnje za azil zaradi spola
61. člen - Prepoved izgona ali vrnitve (načelo nevračanja)
 
33. člen - Psihično nasilje
3. člen – Opredelitve pojmov
5. člen - Obveznosti države in dolžna skrbnost
7. člen - Celovita in usklajena politika
8. člen - Finančni viri
9. člen - Nevladne organizacije in civilna družbo
10. člen - Usklajevalno telo
11. člen - Zbiranje podatkov in raziskave
15. člen - Usposabljanje strokovnjakinj in strokovnjakov
16. člen - Preventivno delovanje in programi za delo s povzročitelji nasilja
18. člen - Splošne obveznosti
19. člen - Informacije
20. člen - Splošne podporne storitve
21. člen - Pomoč pri individualnih/skupinskih pritožbah
22. člen - Strokovne podporne storitve
23. člen - Zatočišča ali varne hiše
24. člen - Telefonske številke za pomoč
25. člen - Podpora žrtvam spolnega nasilja
26. člen - Zaščita in podpora za otroke, priče
27. člen - Poročanje
28. člen - Poročanje (s strani) strokovnjakov
29. člen - Civilne tožbe in pravna sredstva
30. člen - Odškodnina
31. člen - Skrbništvo, pravica do stikov in varnost
32. člen - Civilne posledice prisilnih porok
33. člen - Psihično nasilje
34. člen - Zalezovanje
35. člen - Fizično nasilje
36. člen - Spolno nasilje, vključno s posilstvom
37. člen - Prisilna poroka
38. člen - Pohabljenje ženskih spolovil
39. člen - Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija
40. člen - Spolno nadlegovanje
41. člen - Pomoč ali napeljevanje in poskus
42. člen - Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti«
43. člen - Obravnava kaznivih dejanj
44. člen - Pristojnost
45. člen - Sankcije in ukrepi
46. člen - Oteževalne okoliščine
47. člen - Kazni, ki jih izreče druga pogodbenica
48. člen - Prepoved obveznih alternativnih postopkov reševanja sporov ali izrekanja kazni
49. člen - Splošne obveznosti
50. člen - Takojšen odziv, preprečevanje in zaščita
51. člen - Ocena in obvladovanje tveganja
52. člen - Nujni omejitveni ukrepi
53. člen - Ukrepi prepovedi približevanja ali za zagotovitev varnosti
54. člen - Preiskovanje in dokazi
55. člen - Ex parte in ex officio postopki
56. člen - Zaščitni ukrepi
57. člen - Pravna pomoč
58. člen - Zastaranje
59. člen - Prebivališče
60. člen - Prošnje za azil zaradi spola
61. člen - Prepoved izgona ali vrnitve (načelo nevračanja)
 
33. člen - Psihično nasilje
Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se naklepno dejanje, ki s silo ali grožnjo resno prizadene psihično celovitost osebe, opredeli kot kaznivo.
 
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard);
1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi);
2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi;
3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi;
4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije.
Splošna ocena 33. člena Psihično nasilje
Primerjava med državami 33. člena Psihično nasilje
VPRAŠANJA
 
a. Ali je psihično nasilje, kot je navedeno v 33. členu Konvencije, priznano kot kaznivo dejanje? Če je odgovor pritrdilen, navedite opredelitev, sankcije, vir in ga primerjajte z opredelitvijo v Konvenciji. Navedite, če obstajajo razlike, še zlasti, ko se nasilje zgodi samo enkrat ali se to ponavlja.
Odgovor: Psihično nasilje1 je v Konvenciji opisano kot “dejanje, ki s silo ali grožnjo prizadene psihično celovitost osebe, je zajeto v naslednjih inkriminacijah Kazenskega zakonika (KZ-1)2:
- v kazenskem dejanju Nasilništvo po 296. členu so zajete različne oblike spravljanja drugega v podrejen položaj, kar predstavlja psihično nasilje. Po stališču Ustavnega sodišča (odločba IIps 194/20093) je to kolektivno kaznivo dejanje, za izvršitev katerega torej ne zadošča le enkratno ravnanje.
- v kazenskem dejanju Grožnja po 135. členu so zajete grožnje drugi osebi z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, brez namena spravljati to osebo v podrejen položaj. Za razliko od 296. in 191. členu KZ-1 za dokončanje tega kaznivega dejanja zadošča že eno ravnanje. To pomeni, da glede na 181. točko Obrazložitvenega poročila4 je psihično nasilje, izvršeno z grožnjo, inkriminirano še strožje, kot to zahteva Konvencija.
PLUS
a. Ali je psihično nasilje, kot je navedeno v 33. členu Konvencije, priznano kot kaznivo dejanje? Če je odgovor pritrdilen, navedite opredelitev, sankcije, vir in ga primerjajte z opredelitvijo v Konvenciji. Navedite, če obstajajo razlike, še zlasti, ko se nasilje zgodi samo enkrat ali se to ponavlja.
Odgovor: Psihično nasilje1 je v Konvenciji opisano kot “dejanje, ki s silo ali grožnjo prizadene psihično celovitost osebe, je zajeto v naslednjih inkriminacijah Kazenskega zakonika (KZ-1)2:
- v kazenskem dejanju Nasilništvo po 296. členu so zajete različne oblike spravljanja drugega v podrejen položaj, kar predstavlja psihično nasilje. Po stališču Ustavnega sodišča (odločba IIps 194/20093) je to kolektivno kaznivo dejanje, za izvršitev katerega torej ne zadošča le enkratno ravnanje.
- v kazenskem dejanju Grožnja po 135. členu so zajete grožnje drugi osebi z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja, brez namena spravljati to osebo v podrejen položaj. Za razliko od 296. in 191. členu KZ-1 za dokončanje tega kaznivega dejanja zadošča že eno ravnanje. To pomeni, da glede na 181. točko Obrazložitvenega poročila4 je psihično nasilje, izvršeno z grožnjo, inkriminirano še strožje, kot to zahteva Konvencija.

KZ-1 pa poleg navedenih kaznivih dejanj posebej inkriminira še psihično nasilje v dveh okoljih, kjer so žrtve še posebej ranljive5:
- Psihično nasilje v družinski ali drugi življenjski skupnosti je zajeto v kazenskem dejanju Nasilje v družini po 191. členu so zajete enake izvršitvene oblike kot v 296. členu (poleg njih še zalezovanje), le da je predpisana kazen višja, če so bila izvršena v obstoječi ali razpadli družinski ali drugi trajnejši skupnosti.
- Psihično nasilje na delovnem mestu je zajeto v kazenskem dejanju Šikaniranje na delovnem mestu v 197. člen Kazenskega zakonika.

Dr. Katja Filipčič tako v svojem mnenju MP trdi, da je KZ-1 usklajen s 33. členom Istanbulske konvencije.

Po drugi strani dr. Bošnjak6 meni, da kazenskopravne inkriminacije psihičnega nasilja (33. člen), zalezovanja (34. člen), fizičnega nasilja (35. člen), spolnega nasilja, vključno s posilstvom (36. člen), prisilne poroke (37. člen), pohabljanja ženskih spolovil (38. člen), prisilne prekinitve nosečnosti in prisilne sterilizacije (39. člen), spolnega nadlegovanja (40. člen) ter napeljevanja in poskusa za večino navedenih ravnanj (41. člen), niso v celoti zajete v obstoječem KZ-1. Tako bi ratifikacija Istanbulske konvencije zahtevala bistvene spremembe nekaterih obstoječih in uvedbo novih kaznivih dejanj. Pri tem ne gre samo za vprašanje dodatnih inkriminacij v KZ-1, temveč nekatere inkriminacijske določbe Konvencije nejasno opredeljujejo mejo med kaznivim in nekaznivim.

Dr. Bošnjak7 tudi trdi, da 33., 34. in 35. člen Konvencije bistveno presegajo okvir obstoječe inkriminacije kaznivega dejanja nasilja v družini (191. člen KZ-1). To pa velja še v večji meri za poskus, napeljevanje in pomoč pri takšnih dejanjih, v kolikor je slednje predvideno, iz 41. člena Istanbulske konvencije.

PIC8 je v svoji analizi zapisal, da kljub temu, da v samem besedilu zakonskega določila 191. člena KZ-1, ki ureja nasilje v družini, ni dobesedno zapisano, da je nasilje v družini tudi psihično nasilje, brez dvoma izhaja iz vseh alternativno naštetih oblik nasilja oziroma ravnanja, ki lahko pomenijo nasilje v smislu kaznivega dejanja nasilja v družini. Boleče oziroma ponižujoče ravnanje ter grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo (zaradi pregona iz skupnega prebivališča) nedvomno pomenijo psihično nasilje (do česar pridemo že s samo jezikovno, pa tudi teleološko razlago zakona) in prav v ničemer ne širijo cone kaznivosti. Psihično nasilje oziroma protipravnost ter kaznivost le-tega je torej že sedaj urejena v KZ-1, le da ravnanja, ki psihično nasilje pomenijo, niso poimenovana kot taka temveč so (zgolj bolj določno) opisana. Iz samega besedila 33. člena Konvencije izhaja, da kot kaznivo dejanje opredeljuje zgolj naklepno t.i. psihično nasilje, po slovenski kazenski materialnopravni zakonodaji sta obliki krivde pri izvršitvi kaznivih dejanj dve, in sicer naklep ter malomarnost (ki je milejša oblika), kar pomeni, da Konvencija izrecno določa kot obliko krivde za kaznivost ravnanja v smislu kaznivega dejanja psihičnega nasilja zgolj ravnanja, ki so bila storjena naklepno (kar dejansko oži cono kaznivosti, saj sprejema kot obliko krivde pri naveden kaznivem dejanju zgolj hujšo od obeh oblik krivde).

Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-19 je v zadnjih letih postalo pregonljivo le na zasebno tožbo, zaradi katere je žrtvam nasilja v družini oteženo, če ne že kar onemogočeno učinkovito zagotavljanje lastne varnosti. Žrtve so v kazenskih postopkih vedno znova izpostavljene sekundarni, ali celo ponovni viktimizaciji, saj zakonodaja pozna premalo zaščitnih ukrepov za varovanje pravic žrtev, obstoječe pa sodišča premalo izkoriščajo. Zasebna tožba pomeni, da storilca kaznivega dejanja preganja sama ali sam oškodovanka ali oškodovanec, ki nosi breme dokazovanja (pri čemer mu/ji državni aparat, npr. policija, ni na voljo) in stroške postopka v primeru neuspeha. Oškodovanke ali oškodovanci se tako soočijo s sporočilom, da grožnje (z napadom na življenje in telo) niso tako hude oz. pomembne, da bi jih država resno obravnavala. Grožnje žrtvi z napadom na življenje in telo so en od značilnih elementov nasilja v družini. Žrtev, ki se zaveda, da je povzročitelj nasilja še kako sposoben uresničiti svoje grožnje, te jemlje skrajno resno in se zato počuti zelo ogroženo10.

Po podatkih policije je bilo leta 2013 obravnavanih je bilo 445 (1.835) ali za 75,7 % manj kaznivih dejanj groženj. Zaradi preoblikovanja kaznivega dejanja ogrožanja varnosti v novo kaznivo dejanje grožnje (maja 2012), za katero se storilec samo v določenem delu preganja na zasebno tožbo, je policija že 2012 obravnavala manj kaznivih dejanj groženj, upadanje pa se je leta 2013 samo še nadaljevalo. Pred spremembo se je pregon začel na predlog za pregon po uradni dolžnosti11.

Že v času svetovnih dni akcij proti nasilju nad ženskami leta 2013 smo nekatere NVO intenzivno opozarjale na problematičnost spremembe KZ-1 v delu o grožnji in od pristojnih pri MP dobivale javna zagotovila, da bo prišlo do spremembe v smeri, da se pregon za kaznivo dejanje grožnje ne bo več začel na zasebno tožbo, temveč na predlog, kot je to veljalo pred uveljavitvijo novele KZ-1-UPB2. Ker do tega ni prišlo, smo NVO julija 2014 MP ponovno zaprosile za informacije o izvedenih ukrepih12:
… Žrtve nasilja v družini se redno srečujejo z grožnjami povzročiteljev nasilja, ki jih ti usmerijo tako v žrtve same kot tudi zoper njihove bližnje osebe. Žrtve se zavedajo, da so povzročitelji nasilja še kako sposobni uresničiti svoje grožnje, zato te jemljejo skrajno resno in se počutijo zelo ogroženo. Žrtve lahko v nasilnem odnosu vztrajajo več mesecev ali celo let, saj si povzročitelja nasilja ne upajo zapustiti – zaradi lastne varnosti, varnosti otrok, ekonomske odvisnosti, pritiskov okolice… Ko končno zberejo pogum in storijo odločilni korak, upravičeno pričakujejo, da bodo na poti deležne podpore, pomoči in potrditve, da to, kar so doživele, ni prav in je obsojanja vredno. Vendar pa se že zelo zgodaj na svoji poti k življenju brez nasilja soočijo s sporočilom, da grožnje (tudi z napadom na življenje in telo!) niso tako hude oz. pomembne, da bi jih država resno obravnavala. Tako žrtve na policiji, tisti instituciji, ki je zadolžena za njihovo varnost, izvedo, da policija v zvezi s tem ne more storiti nič. V najboljšem primeru jim policisti in policistke povedo, da razumejo njihovo stisko in se strinjajo, da so grožnje res hude. Napotijo jih na odvetnike oziroma odvetnice, s pomočjo katerih naj sprožijo zasebno tožbo, torej naj same vodijo kazenski postopek pred sodiščem, same naj nosijo breme dokazovanja, ob čemer jim državni aparat (policija) ni na voljo ter naj same nosijo tudi stroške postopka, če jim ne bi uspelo groženj dokazati. Vse to ob hkratnem soočanju z nasiljem in njegovimi posledicami, skrbjo za otroke, službenimi obveznostmi.
Država s spremembo 135. člena Kazenskega zakonika, ki je stopila v veljavo leta 2012, ni poskrbela za zaščito žrtev, temveč jih je prepustila same sebi. V praksi se žrtve nasilja v družini zaradi navedenega ne odločajo sprožati postopka zaradi groženj, zato se njihova pot iz nasilja podaljša. Zaradi neukrepanja institucij v primerih groženj povzročitelji nasilja dobijo sporočilo, da je njihovo ravnanje sprejemljivo, dovoljeno oziroma nekaj, kar lahko počnejo, ker za to ne bodo kaznovani.

Pred spremembo omenjene določbe so storilci kaznivega dejanja grožnje neodvisno od razpleta kazenskega postopka dobili jasno sporočilo, da ne smejo groziti, saj v nasprotnem primeru njihovim ravnanjem sledijo posledice. Četudi bi se kazenski postopek morda končal z oprostilno sodbo, je sama udeležba v postopku za storilce lahko zelo neprijetna, z uvedbo postopka pa je država dala jasen signal, kaj je v družbi (in družini) sprejemljivo vedenje.
V nevladnih organizacijah razumemo težave, s katerimi se srečujejo tožilstva v praksi. Kot je pojasnjeno v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (EVA: 2010-2011-0006, št. 00720-8/2011/6, z dne 2. 6. 2011), tožilske izkušnje kažejo na zelo veliko število umikov predlogov oškodovancev v kasnejših fazah postopka, kar pomeni, da lahko obravnavanje zadev ogrožanja kot predlagalnega delikta po nepotrebnem obremenjuje državne organe in povzroča stroške ustavljenih postopkov, ki jih mora nositi proračun. Poleg tega zasebni pregon narekuje temeljit vnaprejšnji premislek, saj stroški pregona v primeru odstopa zaradi zlorabe pregona ali morebitne zlorabe pregona bremenijo samega oškodovanca kot zasebnega tožilca (str. 121).
Po izkušnjah nevladnih organizacij zlorab pregona v primerih nasilja v družini praktično ni. Nasprotno pa se je dejansko dogajalo, da so žrtve nasilja v družini pod pritiski povzročiteljev in/ali okolice umaknile predlog za pregon, zaradi česar se je kazenski postopek ustavil. Če razumemo dinamiko in posledice nasilja, lahko razumemo tudi to ravnanje žrtev. V društvih menimo, da bi morala država ščititi ranljive skupine, ne pa jim na poti iz nasilja postavljati dodatne ovire. Navsezadnje to od države zahteva tudi Evropska unija, npr. z Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, ki poudarja, da je Evropska unija zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj ter priznava, da ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, kamor sodi tudi nasilje v družini, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem.
Da bi zadostili tako zaščiti žrtev nasilja v družini, ki jim povzročitelji grozijo, kot tudi zmanjšanju obremenjenosti državnih organov, v nevladnih organizacijah predlagamo, da se 135. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) spremeni tako, da se v 2. odstavek omenjenega člena doda nova kvalifikatorna okoliščina, to je družinska ali druga trajnejša življenjska skupnost, tudi če je razpadla. Tako bi se 2. odstavek 135. člena glasil:
»(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti osebi, s katero živi ali je živel v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti, proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Po mnenju podpisanih nevladnih organizacij bi veljalo razmisliti tudi o možnosti, da bi bilo kaznivo dejanje grožnje, storjeno proti osebi, s katero storilec živi ali je živel v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti, pregonljivo po uradni dolžnosti ne glede na predlog oškodovank oziroma oškodovancev. Taka rešitev bi bila najbolj primerna prav zaradi ranljivosti in podrejenega položaja, v katerem so žrtve nasilja v družini nasproti povzročiteljem nasilja, zaradi česar se pogosto dogaja, da klonejo pod pritiski povzročiteljev in predlog umaknejo. Breme takih pritiskov in nasilja, ki bi ga bile žrtve deležne, če predloga ne bi umaknile, je za njih preveliko. Če bi postopki tekli neodvisno od predloga, bi se speljali do konca, žrtve bi se razbremenilo v odgovornosti za umik, storilcem kaznivega dejanja pa bi se postavila še ena meja pri njihovem neprimernem ravnanju.

V odgovoru je MP13 zapisalo naslednje:
Ministrstvo za pravosodje se zaveda, da je z vidika družbe vsakršno nasilje nezaželeno in nedopustno, ter podpira zakonito delovanje zoper tovrstno nasilje. Tako na ravni Republike Slovenije kot širše. Ne glede na navedeno pa menimo, da je k reševanju problematike nasilja v družini treba pristopiti premišljeno, sploh, ko se ta rešuje s spremembami kazenskega prava, katerega uporaba pomeni uporabo skrajnih pravnih ukrepov (ultima ratio).
V zvezi z ustnimi zagotovili na Dnevih akcij v letu 2013 o proučitvi možnosti za spremembo predmetnega člena KZ-1 pojasnjujemo, da je Ministrstvo za pravosodje Vladi RS predlagalo, da se v normativni program dela Vlade RS za leto 2014 vnese tudi novela KZ-1C, v okviru katere bi se pristopilo tudi k reševanju problematike 135. člena KZ-1, na katero opozarjate. Vlada Republike Slovenije je na svoji 40. seji, dne 9. januarja 2014, sprejela Normativni delovni program Vlade RS za leto 2014, v katerega je bila vključena tudi novela KZ-1C; skrajni rok za obravnavo predloga zakona na Vladi RS je bil določen za 2. 10. 2014, skrajni rok sprejema zakona v Državnem zboru RS pa 20. 2. 2015.
Zaradi predčasnih volitev v Državni zbor RS je projekt za pripravo sprememb in dopolnitev KZ-1 začasno ustavljen, nadaljeval pa se bo po imenovanju nove Vlade RS. Ministrstvo za pravosodje bo tako tudi v prihodnje pristopilo k pripravi novele KZ-1, v okviru katere bo proučen in ustrezno upoštevan tudi vaš predlog za dopolnitev in spremembe 135. člena KZ-1.

KZ-1-UPB214 torej predvideva naslednje člene:
135. člen – Grožnja
(1) Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev.
(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.
(3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na zasebno tožbo.
(4) Pregon za dejanje iz drugega odstavka tega člena se začne na predlog.

191. člen – Nasilje v družini
(1) Kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka v kakšni drugi trajnejši življenjski skupnosti.
(3) Če je dejanje iz prvega odstavka storjeno proti osebi, s katero je storilec živel v družinski ali drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

197. člen – Šikaniranje na delovnem mestu
(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

296. člen – Nasilništvo
(1) Kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Če dejanje iz prejšnjega odstavka storita dve ali več oseb ali če je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(3) Enako kot v prejšnjem odstavku se kaznuje, kdor povzroča nasilje ali ogroža varnost drugih na športnih prireditvah ali v zvezi s temi prireditvami.
MINUS
b. Če je psihično nasilje kaznivo dejanje, koliko prijav je bilo vloženih v zadnjih dveh letih? Prosimo, navedite na letni osnovi. Katere so najpogostejše sankcije? Ali obstajajo razpoložljivi podatki o storilcih in žrtvah: spol, starost, odnos z žrtvijo? Če je odgovor pritrdilen, navedite ustrezne informacije.
Odgovor: Ni javno dostopnih podatkov.
b. Če je psihično nasilje kaznivo dejanje, koliko prijav je bilo vloženih v zadnjih dveh letih? Prosimo, navedite na letni osnovi. Katere so najpogostejše sankcije? Ali obstajajo razpoložljivi podatki o storilcih in žrtvah: spol, starost, odnos z žrtvijo? Če je odgovor pritrdilen, navedite ustrezne informacije.
Odgovor: Ni javno dostopnih podatkov.
MINUS
c. Če je psihično nasilje kaznivo dejanje, kdo sproži kazenski pregon (javni tožilec ali zasebni tožilec/žrtev)?
Odgovor: Glede na to kdo začne in vodi kazenski postopek, poznamo več vrst kaznivih dejanj:
- kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti,
- kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog,
- kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo15.
PLUS
c. Če je psihično nasilje kaznivo dejanje, kdo sproži kazenski pregon (javni tožilec ali zasebni tožilec/žrtev)?
Odgovor: Glede na to kdo začne in vodi kazenski postopek, poznamo več vrst kaznivih dejanj:
- kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti,
- kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog,
- kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo15.

Kazenski zakonik (KZ-1)16 glede na naslednje člene predvideva:
135. člen – Grožnja
Za dejanje iz prvega odstavka tega člena se pregon začne na zasebno tožbo. Za dejanje iz drugega odstavka tega člena pregon se začne na predlog.

191. člen KZ-1, Nasilje v družini se preganja po uradni dolžnosti.

Če teče postopek zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti za začetek pregona predlog žrtve ni potreben in žrtve postopka ne morejo ustaviti17.

197. člen – Šikaniranje na delovnem mestu
(1) Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Če ima dejanje iz prejšnjega odstavka za posledico psihično, psihosomatsko ali fizično obolenje ali zmanjšanje delovne storilnosti zaposlenega, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.

296. člen – Nasilništvo
(1) Kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do dveh let.
(2) Če dejanje iz prejšnjega odstavka storita dve ali več oseb ali če je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje, se storilec kaznuje z zaporom do treh let.
(3) Enako kot v prejšnjem odstavku se kaznuje, kdor povzroča nasilje ali ogroža varnost drugih na športnih prireditvah ali v zvezi s temi prireditvami.

Evidentno je, da se velika večina kaznivih dejanj, ki jih ureja Konvencija, po slovenski materialno pravni kazenski zakonodaji začne po uradni dolžnosti, zato je tudi kazenski postopek popolnoma neodvisen od volje žrtve. Tudi v primerih pregona in zastopanja obtožb za kazniva dejanja, katerih pregon se po slovenskih kazenskopravnih določbah začne na predlog žrtve oziroma oškodovanca, lahko v nadaljevanju prevzame državni tožilec ali tožilka18.
MINUS
d. Ali je država k temu členu vzela pridržek in namesto tega ponuja možnost civilne tožbe? Če je odgovor pritrdilen, ali ukrepi civilnih tožb izpolnjujejo merila učinkovitosti, sorazmernosti in pravičnega obravnavanja?
Odgovor: Država še ni ratificirala Konvencije.
d. Ali je država k temu členu vzela pridržek in namesto tega ponuja možnost civilne tožbe? Če je odgovor pritrdilen, ali ukrepi civilnih tožb izpolnjujejo merila učinkovitosti, sorazmernosti in pravičnega obravnavanja?
Odgovor: Država še ni ratificirala Konvencije.
MINUS
[1] Filipčič, K., Mnenje o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije za Ministrstvo za pravosodje, z dne 24. 1. 2014.
[2] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/2008 popr.), 39/09, 91/11, 50/12.
[3] Odločba Vrhovnega sodišča IIps 194/2009, Dostopno preko: http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa/vrhovno_sodisce_rs/2010040815245931/, 25. 6. 2014.
[4] Obrazložitveno poročilo h konvenciji - Explanatory report. Dostopno preko: http://conventions.coe.int/Treaty/EN/Reports/Html/210.htm, 22. 6. 2014.
[5] Filipčič, K., Mnenje o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije za Ministrstvo za pravosodje, z dne 24. 1. 2014.
[6] Bošnjak, M., Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, Katedra za kazensko pravo (2014) Analiza glede vprašanja o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (Istanbulska konvencija), 9. 7. 2014.
[7] Bošnjak, M., Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, Katedra za kazensko pravo (2014) Analiza glede vprašanja o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (Istanbulska konvencija), 9. 7. 2014.
[8] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC.
[9] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12.
[10] Ramšak, A., Šetinc Vernik, M., Vernik Šetinc, B. (ur.) (2014) Senčno poročilo koalicije nevladnih organizacij Odboru za ekonomske, socialne in kulturne pravice v Sloveniji. Ob 2. periodičnem poročilu Republike Slovenije k Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Dostopno preko: http://www.ekvilib.org/images/stories/sencno%20porocilo_SLO.pdf, 20. 6. 2014.
[11] Poročilo o delu policije za 2013, Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija. Dostopno preko: http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2013.pdf, 20. 6. 2014.
[12] Obran, N., Zabukovec, K., Društvo za nenasilno komunikacijo – DNK (2014) Zaprosilo za informacije o izvedenih ukrepih, dopis Ministrstvu za pravosodje, 16. 7. 2014. Dostopno preko: http://www.drustvo-sos.si/nvo-ministrstvu-za-pravosodje-o-135-clenu-kazenskega-zakonika-groznja/2, 23. 7. 2014.
[13] Lang, A., Ministrstvo za pravosodje – MP (2014) Odziv Ministrstva za pravosodje na zaprosilo za posredovanje informacij v zvezi s 135. členom Kazenskega zakonika, št. 007-330/2014/25 (09309A), 29. 7. 2014.
[14] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12.
[15] Obran, N. (2014) Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.
[16] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12.
[17] Obran, N. (2014) Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo.
[18] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC.
Drutvo SOS telefon UBL AC CZR Sigurna enska kuca NSRP WAVE
Drutvo za nenasilno komunikacijo PIC SZS Sekcija
Savet Evrope
 
Drutvo SOS telefon UBL AC CZR Sigurna enska kuca NSRP WAVE Drutvo za nenasilno komunikacijo PIC SZS Sekcija Savet Evrope
 
Kampanjo podpirajo:
EU    MDDSZ    Mestna občina Ljubljana    Zelena
Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije.
Kampanjo podpirajo:
EU    MDDSZ    Mestna občina Ljubljana    Zelena
Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije.