![]() |
SLO |
2015 |
Izberite člen Konvencije |
Člen |
30. člen - Odškodnina |
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da imajo žrtve pravico zahtevati odškodnino od storilcev za katera koli kazniva ravnanja, določena v skladu s to konvencijo. 2. Ustrezna državna odškodnina se dodeli tistim, ki so utrpeli hudo telesno poškodbo ali okvaro zdravja do te mere, da škode ne krijejo drugi viri, kakor so storilci, zavarovanje ali javno zdravstvo in socialne določbe. To ne preprečuje pogodbenicam, da ne bi od storilca zahtevale povračila za odškodnino, dokler je ustrezna pozornost namenjena varnosti žrtve. 3. Ukrepi, sprejeti v skladu s prejšnjim odstavkom, zagotavljajo dodelitev odškodnine v razumnem roku. |
KAZALNIKI |
1. Stopnja umeščenosti ali nivo ukrepov/predpisov, na osnovi katerih se žrtvam zagotavlja pravico do odškodnine (materialne in nematerialne) s strani storilca vseh kaznivih dejanj nasilja, zajetih v tej Konvenciji, v ustrezne zakone/podzakonske akte/strategije in politike. |
Odgovor: Država Slovenija je glede drugega odstavka 30. člena Konvencije vzela pridržek. Glede pridržka Obran[1] piše, da Vlada RS je v Predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima[2] pod rubriko 3, Pridržki in izjave, izjavila, da bo Republika Slovenija k 2. odstavku 30. člena Konvencije izrazila pridržek zato, ker Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj[3] določa, da so formalni pogoji za priznanje izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali druge države članice EU (5. člen), med materialnimi pogoji za priznanje odškodnine pa določa tudi, »da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje« (1. alinea 6. člena), in še, da je bilo dejanje storjeno »na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ob storitvi dejanja«. Navedeno pomeni, pravi Obran, da zakon pravice do odškodnine ne priznava žrtvam kaznivih dejanj, ki so bila storjena iz malomarnosti, nadalje žrtvam, ki so tujci in hkrati niso državljani držav članic EU, ter tudi, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini in je zanj pristojna Republika Slovenija. Država mora diskriminacijo odpraviti, hkrati s tem pa odpade tudi razlog za pridržek 2. odstavka 30. člena Konvencije. O odškodninah govorijo Zakon o kazenskem postopku (ZKP)[4] in Obligacijski zakonik(OZ)[5] ter Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD)[3]. V Obligacijskem zakoniku (OZ) je določeno, kdaj in kdo ter pod kakšnimi pogoji lahko vloži odškodninsko tožbo[6]. Po mnenju Obran[7] je Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj diskriminatoren, saj je formalni pogoj za pridobitev odškodnine po tem zakonu državljanstvo RS ali druge države članice EU. Kot je napisano že zgoraj. Tu pride v poštev za vsako kaznivo dejanje, ki ga storilec naredi. Žrtev lahko dobi odškodnino po Obligacijskem zakoniku, tudi če storilec prej ni bil obsojen na kaznivo dejanje. |
1. Stopnja umeščenosti ali nivo ukrepov/predpisov, na osnovi katerih se žrtvam zagotavlja pravico do odškodnine (materialne in nematerialne) s strani storilca vseh kaznivih dejanj nasilja, zajetih v tej Konvenciji, v ustrezne zakone/podzakonske akte/strategije in politike. |
Odgovor: Država Slovenija je glede drugega odstavka 30. člena Konvencije vzela pridržek. Glede pridržka Obran[1] piše, da Vlada RS je v Predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima[2] pod rubriko 3, Pridržki in izjave, izjavila, da bo Republika Slovenija k 2. odstavku 30. člena Konvencije izrazila pridržek zato, ker Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj[3] določa, da so formalni pogoji za priznanje izpolnjeni, če je prosilec državljan Republike Slovenije ali druge države članice EU (5. člen), med materialnimi pogoji za priznanje odškodnine pa določa tudi, »da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje« (1. alinea 6. člena), in še, da je bilo dejanje storjeno »na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ob storitvi dejanja«. Navedeno pomeni, pravi Obran, da zakon pravice do odškodnine ne priznava žrtvam kaznivih dejanj, ki so bila storjena iz malomarnosti, nadalje žrtvam, ki so tujci in hkrati niso državljani držav članic EU, ter tudi, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini in je zanj pristojna Republika Slovenija. Država mora diskriminacijo odpraviti, hkrati s tem pa odpade tudi razlog za pridržek 2. odstavka 30. člena Konvencije. O odškodninah govorijo Zakon o kazenskem postopku (ZKP)[4] in Obligacijski zakonik(OZ)[5] ter Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD)[3]. V Obligacijskem zakoniku (OZ) je določeno, kdaj in kdo ter pod kakšnimi pogoji lahko vloži odškodninsko tožbo[6]. Po mnenju Obran[7] je Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj diskriminatoren, saj je formalni pogoj za pridobitev odškodnine po tem zakonu državljanstvo RS ali druge države članice EU. Kot je napisano že zgoraj. Tu pride v poštev za vsako kaznivo dejanje, ki ga storilec naredi. Žrtev lahko dobi odškodnino po Obligacijskem zakoniku, tudi če storilec prej ni bil obsojen na kaznivo dejanje. |
2. Stopnja umeščenosti ali nivo ukrepov/predpisov, na osnovi katerih se zagotavlja dodeljevanje ustrezne državne odškodnine žrtvam, ki so utrpele hude telesne poškodbe ali je njihovo zdravje oslabljeno do te mere, da stopnja poškodb ni krita iz drugih virov (storilec, zavarovanje ali javno zdravstvo in socialni transferji), v ustrezne zakone/podzakonske akte/strategije in politike. |
Odgovor: To ureja Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj[1] in sicer je "državna odškodnina" možna v ožjem delu kot odškodnina pod kazalnikom 1. in sicer se zahtevajo dodatni pogoji: - da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje, - da je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ob storitvi dejanja, - da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje, - da na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku[3] ni mogoče zahtevati povrnitve škode, - da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, - da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom (ta del pomeni, da mora iti za določen minimalni obseg škode..), - če je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alineje. |
2. Stopnja umeščenosti ali nivo ukrepov/predpisov, na osnovi katerih se zagotavlja dodeljevanje ustrezne državne odškodnine žrtvam, ki so utrpele hude telesne poškodbe ali je njihovo zdravje oslabljeno do te mere, da stopnja poškodb ni krita iz drugih virov (storilec, zavarovanje ali javno zdravstvo in socialni transferji), v ustrezne zakone/podzakonske akte/strategije in politike. |
Odgovor: To ureja Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj[1] in sicer je "državna odškodnina" možna v ožjem delu kot odškodnina pod kazalnikom 1. in sicer se zahtevajo dodatni pogoji: - da obstaja utemeljen sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje, - da je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ob storitvi dejanja, - da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje, - da na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku[3] ni mogoče zahtevati povrnitve škode, - da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, - da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom (ta del pomeni, da mora iti za določen minimalni obseg škode..), - če je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alineje. |
3. Odstotek žrtev nasilja, ki jim je s pravnomočno/končno sodbo sodišče priznalo pravico do odškodnine s strani storilca (v kazenskem ali civilnem postopku), glede na skupno število žrtev teh kaznivih dejanj in številom žrtev, ki so zahtevale odškodnino s sodnimi postopki, na letni ravni. |
Odgovor: Dostopni so podatki o višini vseh odškodnin, ne pa tudi podatki na podlagi česa je bila odškodnina priznana. |
3. Odstotek žrtev nasilja, ki jim je s pravnomočno/končno sodbo sodišče priznalo pravico do odškodnine s strani storilca (v kazenskem ali civilnem postopku), glede na skupno število žrtev teh kaznivih dejanj in številom žrtev, ki so zahtevale odškodnino s sodnimi postopki, na letni ravni. |
Odgovor: Dostopni so podatki o višini vseh odškodnin, ne pa tudi podatki na podlagi česa je bila odškodnina priznana. |
4. Odstotek žrtev nasilja, ki so pričele postopek za prisilno izvršitev sodnih odločb za plačilo odškodnine s strani storilca kaznivega dejanja ali so dosegle subsidiarno pravico do odškodnine od države, glede na skupno število žrtev, ki so dosegle pravico v sodnem postopku, na letni ravni. |
Odgovor: Podatki niso javno dostopni. |
4. Odstotek žrtev nasilja, ki so pričele postopek za prisilno izvršitev sodnih odločb za plačilo odškodnine s strani storilca kaznivega dejanja ali so dosegle subsidiarno pravico do odškodnine od države, glede na skupno število žrtev, ki so dosegle pravico v sodnem postopku, na letni ravni. |
Odgovor: Podatki niso javno dostopni. |
[1] Obran, N. (2015) O pridržkih k Istanbulski konvenciji. Interno gradivo. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo. [2] Erjavec, K., Minister za zunanje zadeve (2014)Predlog Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, št.: IPP-5612-70/2014, 19. 12. 2014. Dostopno preko: http://vrs-3.vlada.si/imis/imisnet.nsf/0/5E6D472FCCDD95D4C1257F08004093E6/$FILE/t9613055.PDF?OpenElement, 25. 11. 2015. [3] Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOŽKD), Ur. l. RS, št. 101/05, 86/10. [4] Zakon o kazenskem postopku, Ur. l. RS, št. 63/94 (70/94 popr.), 72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03, 43/04, 101/05, 14/07, 68/08, 77/09, 91/11, 47/13. [5] Obligacijski zakonik (OZ), Ur. l. RS, št. 83/01, 32/04. [6] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. [7] Obran, N. (2014) Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj je diskriminatoren, Interno gradivo, 19. 6. 2014. |