![]() |
SLO |
2015 |
Izberite člen Konvencije |
Člen |
22. člen - Strokovne podporne storitve |
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, s katerimi zagotovijo ali preskrbijo ustrezno geografsko razporejene takojšnje, kratkoročne in dolgoročne strokovne podporne storitve za vsako žrtev katerih koli nasilnih dejanj, ki jih zajema področje uporabe te konvencije. 2. Pogodbenice zagotovijo ali preskrbijo posebne strokovne podporne storitve za vse ženske, žrtve nasilja, in njihove otroke. |
KAZALNIKI |
1. Stopnja ali nivo umeščenosti ukrepov/predpisov, ki določajo zagotavljanje neposrednih kratkoročnih in dolgoročnih specializiranih storitev za podporo1 žrtvam, zajetih v tej Konvenciji, v ustrezne zakone/podzakonske akte/strategije in politike. |
Odgovor: Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020[1] določa mrežo programov za preprečevanje nasilja, programov za pomoč žrtvam nasilja in programov za delo s povzročitelji nasilja: - preventivni programi, - informacijski in svetovalni programi ter programi telefonskega svetovanja, - programi koordinacije, podpore ter izvajanja pomoči in samopomoči, - nastanitveni programi, - terapevtski programi. Ti programi so verificirani in večletno sofinancirani s strani MDDSZEM. Ministrstvo vsako leto razpiše Javni razpis za programe socialnega varstva. Prijavitelji morajo ob prijavi svoje delovanje izkazati z verifikacijsko listino oziroma imeti vsaj pozitivno mnenje Socialne zbornice Slovenije. V Javnem razpisu za programe socialnega varstva so našteti pogoji, katerim morajo programi ustrezati. Ob verifikaciji programov se preverijo ustreznosti programa tudi na licu mesta. V skladu z zakonodajo ministrstvo te programe tudi strokovno nadzira. Njihovi izvajalci so predvsem nevladne in humanitarne organizacije ter zasebniki, na področju programov za invalide pa zlasti invalidske organizacije. Programi so namenjeni reševanju socialnih stisk posameznikov in skupin, in sicer tako, da kar najbolj upoštevajo potrebe uporabnikov in konkretne potrebe lokalnega okolja, v katerem se izvajajo. Sofinanciranje programov zagotavljajo država, lokalna skupnost in uporabniki ali drugi zainteresirani subjekti. Ugotavljamo pomanjkanje programov namenjenih za ranljive skupine (npr. romske ženske in starejše ženske). Prav tako ni zadostnega števila programov, ki bi nudili psihosocialno in podobno pomoč ženskami in otrokom žrtvam nasilja. Programi, ki so na voljo: Telefon za žrtve nasilja Obstaja en telefon za žrtve nasilja. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja na številki 080 11 55 je brezplačen, zaupen in anonimen ter deluje po celi Sloveniji. Med delovniki je dosegljiv 10 ur in 4 ure med vikendom. Svetovalni programi za žrtve nasilja V Sloveniji je 6 svetovalnic za žrtve nasilja, kjer ženske žrtve nasilja dobijo psihosocialno pomoč za vse oblike nasilja v medosebnih odnosih. Pet svetovalnic vodijo nevladne organizacije: Društvo SOS telefon, Zavod Emma, Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo, Združenje proti spolnemu zlorabljanju. Ena svetovalnica spada pod Center za socialno delo Maribor: Svetovalnica za žrtve nasilja in zlorab Maribor. Svetovalnice so brezplačne za žrtve nasilja in delajo na podlagi feminističnih pristopov. Programi nastanitve za žrtve nasilja v družini[2] V Sloveniji je 17 varnih hiš oz. zatočišč. Izvajajo jih 13 različnih organizacij, 4 centri za socialno delo, 11 ženske nevladne organizacije in eno s strani verske organizacije. Razporejene so po celi Sloveniji. V Sloveniji je na razpolago tudi namestitev za žrtve trgovine z ljudmi, ki pa ne spada pod mrežo socialnovarstvenih programov, kot ostali navedeni programi. V Sloveniji so trije krizni centri za ženske in otroke – žrtve nasilja. En program izvaja nevladna organizacija, dva izvajata centra za socialno delo V Sloveniji je 11 materinskih domov. Vodi jih 7 različnih organizacij, dva centra za socialno delo in 5 nevladnih organizacij, od tega sta dve ženski nevladni organizaciji in trije program verskih organizacij. V materinske domove so nastanjene ženske z otroki ali brez, ki so se znašle v kakršnikoli stiski (ekonomski, socialno itd), tako sprejemajo tudi žrtve nasilja. |
1. Stopnja ali nivo umeščenosti ukrepov/predpisov, ki določajo zagotavljanje neposrednih kratkoročnih in dolgoročnih specializiranih storitev za podporo1 žrtvam, zajetih v tej Konvenciji, v ustrezne zakone/podzakonske akte/strategije in politike. |
Odgovor: Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020[1] določa mrežo programov za preprečevanje nasilja, programov za pomoč žrtvam nasilja in programov za delo s povzročitelji nasilja: - preventivni programi, - informacijski in svetovalni programi ter programi telefonskega svetovanja, - programi koordinacije, podpore ter izvajanja pomoči in samopomoči, - nastanitveni programi, - terapevtski programi. Ti programi so verificirani in večletno sofinancirani s strani MDDSZEM. Ministrstvo vsako leto razpiše Javni razpis za programe socialnega varstva. Prijavitelji morajo ob prijavi svoje delovanje izkazati z verifikacijsko listino oziroma imeti vsaj pozitivno mnenje Socialne zbornice Slovenije. V Javnem razpisu za programe socialnega varstva so našteti pogoji, katerim morajo programi ustrezati. Ob verifikaciji programov se preverijo ustreznosti programa tudi na licu mesta. V skladu z zakonodajo ministrstvo te programe tudi strokovno nadzira. Njihovi izvajalci so predvsem nevladne in humanitarne organizacije ter zasebniki, na področju programov za invalide pa zlasti invalidske organizacije. Programi so namenjeni reševanju socialnih stisk posameznikov in skupin, in sicer tako, da kar najbolj upoštevajo potrebe uporabnikov in konkretne potrebe lokalnega okolja, v katerem se izvajajo. Sofinanciranje programov zagotavljajo država, lokalna skupnost in uporabniki ali drugi zainteresirani subjekti. Ugotavljamo pomanjkanje programov namenjenih za ranljive skupine (npr. romske ženske in starejše ženske). Prav tako ni zadostnega števila programov, ki bi nudili psihosocialno in podobno pomoč ženskami in otrokom žrtvam nasilja. Programi, ki so na voljo: Telefon za žrtve nasilja Obstaja en telefon za žrtve nasilja. SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja na številki 080 11 55 je brezplačen, zaupen in anonimen ter deluje po celi Sloveniji. Med delovniki je dosegljiv 10 ur in 4 ure med vikendom. Svetovalni programi za žrtve nasilja V Sloveniji je 6 svetovalnic za žrtve nasilja, kjer ženske žrtve nasilja dobijo psihosocialno pomoč za vse oblike nasilja v medosebnih odnosih. Pet svetovalnic vodijo nevladne organizacije: Društvo SOS telefon, Zavod Emma, Ženska svetovalnica, Društvo za nenasilno komunikacijo, Združenje proti spolnemu zlorabljanju. Ena svetovalnica spada pod Center za socialno delo Maribor: Svetovalnica za žrtve nasilja in zlorab Maribor. Svetovalnice so brezplačne za žrtve nasilja in delajo na podlagi feminističnih pristopov. Programi nastanitve za žrtve nasilja v družini[2] V Sloveniji je 17 varnih hiš oz. zatočišč. Izvajajo jih 13 različnih organizacij, 4 centri za socialno delo, 11 ženske nevladne organizacije in eno s strani verske organizacije. Razporejene so po celi Sloveniji. V Sloveniji je na razpolago tudi namestitev za žrtve trgovine z ljudmi, ki pa ne spada pod mrežo socialnovarstvenih programov, kot ostali navedeni programi. V Sloveniji so trije krizni centri za ženske in otroke – žrtve nasilja. En program izvaja nevladna organizacija, dva izvajata centra za socialno delo V Sloveniji je 11 materinskih domov. Vodi jih 7 različnih organizacij, dva centra za socialno delo in 5 nevladnih organizacij, od tega sta dve ženski nevladni organizaciji in trije program verskih organizacij. V materinske domove so nastanjene ženske z otroki ali brez, ki so se znašle v kakršnikoli stiski (ekonomski, socialno itd), tako sprejemajo tudi žrtve nasilja. |
[1] Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020, Ur. l. RS, št. 39/13. [2] Ferlan Istinič, M. (2015) Dopis Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Direktorat za socialne zadeve, Posredovanje podatkov povezanih s preprečevanjem nasilja, z dne 2. 10. 2015. |