23/7/2014 Ljubljana Grožnja |
23/7/2014 Ljubljana Grožnja |
Zaprosilo za informacije o izvedenih ukrepih Pišemo vam v imenu podpisanih nevladnih organizacij, ki delujemo proti nasilju, zlasti nasilju nad ženskami in otroki v družini. Ena od aktivnosti, ki jih nevladne organizacije izvajamo, so tudi Dnevi akcij proti nasilju nad ženskami, ki vsako leto potekajo od 25. novembra do 10. decembra. Na Dnevih akcij v letu 2013 je Ministrstvo za pravosodje dalo ustna zagotovila v zvezi s preučitvijo možnosti za spremembo 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) tako, da se pregon za kaznivo dejanje grožnje ne bo več začel na zasebno tožbo, temveč na predlog, kot je to veljalo pred uveljavitvijo novele KZ-1B. V zvezi s tem vas zaprošamo za informacije o ukrepih, ki ste jih izvedli. Žrtve nasilja v družini se redno srečujejo z grožnjami povzročiteljev nasilja, ki jih ti usmerijo tako v žrtve same kot tudi zoper njihove bližnje osebe. Žrtve se zavedajo, da so povzročitelji nasilja še kako sposobni uresničiti svoje grožnje, zato te jemljejo skrajno resno in se počutijo zelo ogroženo. Žrtve lahko v nasilnem odnosu vztrajajo več mesecev ali celo let, saj se povzročitelja nasilja ne upajo zapustiti – zaradi lastne varnosti, varnosti otrok, ekonomske odvisnosti, pritiskov okolice… Ko končno zberejo pogum in storijo odločilni korak, upravičeno pričakujejo, da bodo na poti deležne podpore, pomoči in potrditve, da to, kar so doživele, ni prav in je obsojanja vredno. Vendar pa se že zelo zgodaj na svoji poti k življenju brez nasilja soočijo s sporočilom, da grožnje (tudi z napadom na življenje in telo!) niso tako hude oz. pomembne, da bi jih država resno obravnavala. Tako žrtve na policiji, tisti instituciji, ki je zadolžena za njihovo varnost, izvedo, da policija v zvezi s tem ne more storiti nič. V najboljšem primeru jim policisti in policistke povedo, da razumejo njihovo stisko in se strinjajo, da so grožnje res hude. Napotijo jih na odvetnike oziroma odvetnice, s pomočjo katerih naj sprožijo zasebno tožbo, torej naj same vodijo kazenski postopek pred sodiščem, same naj nosijo breme dokazovanja, ob čemer jim državni aparat (policija) ni na voljo ter naj same nosijo tudi stroške postopka, če jim ne bi uspelo groženj dokazati. Vse to ob hkratnem soočanju z nasiljem in njegovimi posledicami, skrbjo za otroke, službenimi obveznostmi. Država s spremembo 135. člena Kazenskega zakonika, ki je stopila v veljavo leta 2012, ni poskrbela za zaščito žrtev, temveč jih je prepustila same sebi. V praksi se žrtve nasilja v družini zaradi navedenega ne odločajo sprožati postopka zaradi groženj, zato se njihova pot iz nasilja podaljša. Zaradi neukrepanja institucij v primerih groženj povzročitelji nasilja dobijo sporočilo, da je njihovo ravnanje sprejemljivo, dovoljeno oziroma nekaj, kar lahko počnejo, ker za to ne bodo kaznovani. Pred spremembo omenjene določbe so storilci kaznivega dejanja grožnje neodvisno od razpleta kazenskega postopka dobili jasno sporočilo, da ne smejo groziti, saj v nasprotnem primeru njihovim ravnanjem sledijo posledice. Četudi bi se kazenski postopek morda končal z oprostilno sodbo, je sama udeležba v postopku za storilce lahko zelo neprijetna, z uvedbo postopka pa je država dala jasen signal, kaj je v družbi (in družini) sprejemljivo vedenje. V nevladnih organizacijah razumemo težave, s katerimi se srečujejo tožilstva v praksi. Kot je pojasnjeno v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, EVA: 2010-2011-0006, št. 00720-8/2011/6, z dne 2. 6. 2011, tožilske izkušnje kažejo na zelo veliko število umikov predlogov oškodovancev v kasnejših fazah postopka, kar pomeni, da obravnavanje zadev ogrožanja kot predlagalnega delikta lahko po nepotrebnem obremenjuje državne organe in povzroča stroške ustavljenih postopkov, ki jih mora nositi proračun. Poleg tega zasebni pregon narekuje temeljit vnaprejšnji premislek, saj stroški pregona v primeru odstopa zaradi zlorabe pregona ali morebitne zlorabe pregona bremenijo samega oškodovanca kot zasebnega tožilca (str. 121). |
Po izkušnjah nevladnih organizacij zlorab pregona v primerih nasilja v družini praktično ni. Nasprotno pa se je dejansko dogajalo, da so žrtve nasilja v družini pod pritiski povzročiteljev in/ali okolice umaknile predlog za pregon, zaradi česar se je kazenski postopek ustavil. Če razumemo dinamiko in posledice nasilja, lahko razumemo tudi to ravnanje žrtev. V društvih menimo, da bi morala država ščititi ranljive skupine, ne pa jim na poti iz nasilja postavljati dodatne ovire. Navsezadnje to od države zahteva tudi Evropska unija, npr. z Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, ki poudarja, da je Evropska unija zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj ter priznava, da ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, kamor sodi tudi nasilje v družini, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem.
Da bi zadostili tako zaščiti žrtev nasilja v družini, ki jim povzročitelji grozijo, kot tudi zmanjšanju obremenjenosti državnih organov, v nevladnih organizacijah predlagamo, da se 135. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) spremeni tako, da se v 2. odstavek omenjenega člena doda nova kvalifikatorna okoliščina, to je družinska ali druga trajnejša življenjska skupnost, tudi če je razpadla. Tako bi se 2. odstavek 135. člena glasil: »(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti osebi, s katero živi ali je živel v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti, proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Po mnenju podpisanih nevladnih organizacij bi veljalo razmisliti tudi o možnosti, da bi bilo kaznivo dejanje grožnje, storjeno proti osebi, s katero storilec živi ali je živel v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti, pregonljivo po uradni dolžnosti ne glede na predlog oškodovank oziroma oškodovancev. Taka rešitev bi bila najbolj primerna prav zaradi ranljivosti in podrejenega položaja, v katerem so žrtve nasilja v družini nasproti povzročiteljem nasilja, zaradi česar se pogosto dogaja, da klonejo pod pritiski povzročiteljev in predlog umaknejo. Breme takih pritiskov in nasilja, ki bi ga bile žrtve deležne, če predloga ne bi umaknile, je za njih preveliko. Če bi postopki tekli neodvisno od predloga, bi se speljali do konca, žrtve bi se razbremenilo v odgovornosti za umik, storilcem kaznivega dejanja pa bi se postavila še ena meja pri njihovem neprimernem ravnanju. Podpisane nevladne organizacije prosimo Ministrstvo za pravosodje, da poda svoje stališče glede navedene problematike ter nas obvesti o ukrepih, ki jih bo sprejelo v zvezi s spremembo omenjenega člena Kazenskega zakonika. Vaš odgovor, za katerega se vam vnaprej zahvaljujemo, pošljite na naslov Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana. Zahvaljujemo se vam za sodelovanje in vas lepo pozdravljamo. |
Zaprosilo za informacije o izvedenih ukrepih Pišemo vam v imenu podpisanih nevladnih organizacij, ki delujemo proti nasilju, zlasti nasilju nad ženskami in otroki v družini. Ena od aktivnosti, ki jih nevladne organizacije izvajamo, so tudi Dnevi akcij proti nasilju nad ženskami, ki vsako leto potekajo od 25. novembra do 10. decembra. Na Dnevih akcij v letu 2013 je Ministrstvo za pravosodje dalo ustna zagotovila v zvezi s preučitvijo možnosti za spremembo 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) tako, da se pregon za kaznivo dejanje grožnje ne bo več začel na zasebno tožbo, temveč na predlog, kot je to veljalo pred uveljavitvijo novele KZ-1B. V zvezi s tem vas zaprošamo za informacije o ukrepih, ki ste jih izvedli. Žrtve nasilja v družini se redno srečujejo z grožnjami povzročiteljev nasilja, ki jih ti usmerijo tako v žrtve same kot tudi zoper njihove bližnje osebe. Žrtve se zavedajo, da so povzročitelji nasilja še kako sposobni uresničiti svoje grožnje, zato te jemljejo skrajno resno in se počutijo zelo ogroženo. Žrtve lahko v nasilnem odnosu vztrajajo več mesecev ali celo let, saj se povzročitelja nasilja ne upajo zapustiti – zaradi lastne varnosti, varnosti otrok, ekonomske odvisnosti, pritiskov okolice… Ko končno zberejo pogum in storijo odločilni korak, upravičeno pričakujejo, da bodo na poti deležne podpore, pomoči in potrditve, da to, kar so doživele, ni prav in je obsojanja vredno. Vendar pa se že zelo zgodaj na svoji poti k življenju brez nasilja soočijo s sporočilom, da grožnje (tudi z napadom na življenje in telo!) niso tako hude oz. pomembne, da bi jih država resno obravnavala. Tako žrtve na policiji, tisti instituciji, ki je zadolžena za njihovo varnost, izvedo, da policija v zvezi s tem ne more storiti nič. V najboljšem primeru jim policisti in policistke povedo, da razumejo njihovo stisko in se strinjajo, da so grožnje res hude. Napotijo jih na odvetnike oziroma odvetnice, s pomočjo katerih naj sprožijo zasebno tožbo, torej naj same vodijo kazenski postopek pred sodiščem, same naj nosijo breme dokazovanja, ob čemer jim državni aparat (policija) ni na voljo ter naj same nosijo tudi stroške postopka, če jim ne bi uspelo groženj dokazati. Vse to ob hkratnem soočanju z nasiljem in njegovimi posledicami, skrbjo za otroke, službenimi obveznostmi. Država s spremembo 135. člena Kazenskega zakonika, ki je stopila v veljavo leta 2012, ni poskrbela za zaščito žrtev, temveč jih je prepustila same sebi. V praksi se žrtve nasilja v družini zaradi navedenega ne odločajo sprožati postopka zaradi groženj, zato se njihova pot iz nasilja podaljša. Zaradi neukrepanja institucij v primerih groženj povzročitelji nasilja dobijo sporočilo, da je njihovo ravnanje sprejemljivo, dovoljeno oziroma nekaj, kar lahko počnejo, ker za to ne bodo kaznovani. Pred spremembo omenjene določbe so storilci kaznivega dejanja grožnje neodvisno od razpleta kazenskega postopka dobili jasno sporočilo, da ne smejo groziti, saj v nasprotnem primeru njihovim ravnanjem sledijo posledice. Četudi bi se kazenski postopek morda končal z oprostilno sodbo, je sama udeležba v postopku za storilce lahko zelo neprijetna, z uvedbo postopka pa je država dala jasen signal, kaj je v družbi (in družini) sprejemljivo vedenje. V nevladnih organizacijah razumemo težave, s katerimi se srečujejo tožilstva v praksi. Kot je pojasnjeno v Predlogu Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, EVA: 2010-2011-0006, št. 00720-8/2011/6, z dne 2. 6. 2011, tožilske izkušnje kažejo na zelo veliko število umikov predlogov oškodovancev v kasnejših fazah postopka, kar pomeni, da obravnavanje zadev ogrožanja kot predlagalnega delikta lahko po nepotrebnem obremenjuje državne organe in povzroča stroške ustavljenih postopkov, ki jih mora nositi proračun. Poleg tega zasebni pregon narekuje temeljit vnaprejšnji premislek, saj stroški pregona v primeru odstopa zaradi zlorabe pregona ali morebitne zlorabe pregona bremenijo samega oškodovanca kot zasebnega tožilca (str. 121). Po izkušnjah nevladnih organizacij zlorab pregona v primerih nasilja v družini praktično ni. Nasprotno pa se je dejansko dogajalo, da so žrtve nasilja v družini pod pritiski povzročiteljev in/ali okolice umaknile predlog za pregon, zaradi česar se je kazenski postopek ustavil. Če razumemo dinamiko in posledice nasilja, lahko razumemo tudi to ravnanje žrtev. V društvih menimo, da bi morala država ščititi ranljive skupine, ne pa jim na poti iz nasilja postavljati dodatne ovire. Navsezadnje to od države zahteva tudi Evropska unija, npr. z Direktivo 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, ki poudarja, da je Evropska unija zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj ter priznava, da ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, kamor sodi tudi nasilje v družini, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem. Da bi zadostili tako zaščiti žrtev nasilja v družini, ki jim povzročitelji grozijo, kot tudi zmanjšanju obremenjenosti državnih organov, v nevladnih organizacijah predlagamo, da se 135. člen Kazenskega zakonika (KZ-1) spremeni tako, da se v 2. odstavek omenjenega člena doda nova kvalifikatorna okoliščina, to je družinska ali druga trajnejša življenjska skupnost, tudi če je razpadla. Tako bi se 2. odstavek 135. člena glasil: »(2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka proti osebi, s katero živi ali je živel v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti, proti dvema ali več osebam ali z grdim ravnanjem ali z orožjem, nevarnim orodjem, drugim sredstvom ali na tak način, da se lahko telo hudo poškoduje ali zdravje hudo okvari, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.« Po mnenju podpisanih nevladnih organizacij bi veljalo razmisliti tudi o možnosti, da bi bilo kaznivo dejanje grožnje, storjeno proti osebi, s katero storilec živi ali je živel v družinski ali drugi trajnejši življenjski skupnosti, pregonljivo po uradni dolžnosti ne glede na predlog oškodovank oziroma oškodovancev. Taka rešitev bi bila najbolj primerna prav zaradi ranljivosti in podrejenega položaja, v katerem so žrtve nasilja v družini nasproti povzročiteljem nasilja, zaradi česar se pogosto dogaja, da klonejo pod pritiski povzročiteljev in predlog umaknejo. Breme takih pritiskov in nasilja, ki bi ga bile žrtve deležne, če predloga ne bi umaknile, je za njih preveliko. Če bi postopki tekli neodvisno od predloga, bi se speljali do konca, žrtve bi se razbremenilo v odgovornosti za umik, storilcem kaznivega dejanja pa bi se postavila še ena meja pri njihovem neprimernem ravnanju. Podpisane nevladne organizacije prosimo Ministrstvo za pravosodje, da poda svoje stališče glede navedene problematike ter nas obvesti o ukrepih, ki jih bo sprejelo v zvezi s spremembo omenjenega člena Kazenskega zakonika. Vaš odgovor, za katerega se vam vnaprej zahvaljujemo, pošljite na naslov Društvo za nenasilno komunikacijo, Miklošičeva 38, 1000 Ljubljana. Zahvaljujemo se vam za sodelovanje in vas lepo pozdravljamo. |