|
|
SLO | ||
|
27/11/2013 Ljubljana Kje pa vas Äevelj žuli? |
|
27/11/2013 Ljubljana Kje pa vas Äevelj žuli? |
| Radijska oddaja namenjena ozavešÄanju o nasilju nad ženskami v okviru kampanje 16 dni aktivizma proti nasilju nad ženskami, v oddaji Kje pa vas Äevelj žuli?, na nacionalnem radiu Val 202. Posnetek oddaje lahko poslušate TUKAJ. Samo v prvih šestih mesecih letošnjega leta je policija zabeležila 783 kaznivih dejanj nasilja v družini. V 721 primerih je žrtev ženska. Sogovornica, ki se boji razkriti svojo identiteto, zdaj biva v varni hiši. Nekdanji partner ji grozi še danes, pravi, da jo je strah. “Grozi, res pa je, da ne pove, kje, kdaj in kako.” Ker nasilnež ne konkretizira svojih groženj, policija ne ukrepa. Grožnje bi morali jemati zelo resno Sociologinja in mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani Jasna Podreka je pri pripravi doktorata analizirala intimno-partnerske umore. Skoraj v vseh primerih so pred tem bile prisotne grožnje. “Pokazalo se je, da so institucije, kot so organi pregona, podcenile tveganje in groženj niso jemale dovolj resno.” Na podlagi analize izvedenskih mnenj v kazenskih spisih Jasna Podreka opozarja, da ob institucijah, tudi žrtve pogosto podcenijo tveganje glede groženj. “Ne verjamejo, da so tega sposoben.” Grožnje se preganjajo z zasebno tožbo Po spremembi kazenskega zakonika v letu 2012 se grožnje ne preganjajo veÄ po uradni dolžnosti, ampak na zasebno tožbo. Žrtev tako sama nosi sodne stroške in se moral sama odloÄiti, ali bo storilca tožila. Vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistiÄne policije Generalne policijske uprave Neža MikliÄ pravi, da bi grožnje morala preganjati po uradni dolžnosti: “Tako kot smo zavzeli negativno stališÄe, da pri nasilju v družini ni prostora za mediacijo, ker gre za odnos s pozicije moÄi in nemoÄi, kjer ni enakovrednosti, bi si želeli, da bi obravnave nasilja v družini vedno bile uradno pregonljivo kaznivo dejanje.” Država bo za grožnje drugo leto ponovno uzakonila pregon po uradni dolžnosti Ministrstvo za pravosodje je lani sprejelo zakonske spremembe, ker je bilo v kasnejših fazah postopka veliko umikov oškodovancev. S tem so znižali stroške. Ker je pri tovrstnih kaznivih dejanjih treba imeti pred oÄmi predvsem žrtev, na ministru za pravosodje ugotavljajo, da bo treba 135. Älen prihodnje leto ponovno spremeniti. Tako bodo ponovno pregonljiva po uradni dolžnosti in ne veÄ na zasebno tožbo. Uradno prijavo odda le od 10 do 15 odstotkov žrtev Katja Zabukovec Kerin z Društva za nenasilno komunikacijo pravi, da je žrtve pogosto strah, sram, sebe krivijo za nasilje, ki ga doživljajo in ne zaupajo v delo ustanov. Najprej se je treba izkazati vredne njihovega zaupanja. “Žrtve doživljajo nasilje s strani osebe, ki naj bi ji najbolj zaupale, zato seveda nimajo razloga, da bi slepo verjele, da bo policija (ali druge institucije) ravnala njim v prid. Zato svojo zgodbo pripovedujejo poÄasi, da postopno preverjajo, koliko nam lahko zaupajo. V pomoÄ niso niti sporoÄila v medijih, ki praviloma predstavljajo centre za socilano delo in policijo kot povsem neuÄinkovite v boju proti nasilju v družini. Žrtve svojo zgodbo lušÄijo kot Äebulo – plast za plastjo, Äe jih prepriÄamo, da smo vredni zaupanja. Sicer raje ne povejo niÄ ali celo reÄejo, da so si vse skupaj izmislile.” |
| Za nasilneže le pripor Pri odvzemu prostosti in privedbi k preiskovalnemu sodniku nasilnež, ko sta oba partnerja še živa, v zelo redkih primerih dobi najstrožji možen ukrep, ki pa je pripor. Neža MikliÄ z Generalne policijske uprave pravi, da bi morali jasno sporoÄilo, da je nasilje absolutno nedopustno, dati takrat, ko so ljudje še živi. »Ko pride do najhujše posledice – umora, je enak ukrep. En Älan družine je pokojni, drug Älan družine pa še živi in obiÄajno poÄaka na samem kraju. Postopek je sprožen, ukrep po kazenskem postopku pa je enak. Ukrep sodišÄa je najveÄkrat zelo jasen – pripor. Ko imamo ljudi še žive, opraviÄujemo z milejšimi ukrepi. Ko imamo Äloveka mrtvega, zakaj takrat pripor? Bo dejanje ponovil še na sosedi, prijateljici, znanki?« Podpisi za sprejem Konvencije o boju proti nasilju nad ženskami Leta 2011 je Slovenija podpisala Konvencijo Sveta Evrope o boju proti nasilju nad ženskami. Gre za pravno zavezujoÄ akt, ki celostno ureja vprašanje nasilja nad ženskami. Toda Istanbulske konvencije RS še vedno ni ratificirala, Äeprav je bila ena od pobudnic pri njeni pripravi. Državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje Tina Brecelj pravi, da ministrstvo prizadevanja v konvenciji podpira, a hkrati pove, da naš kazenski zakonik že zdaj pokriva vsa kazniva dejanja, ki jih konvencija omenja. Na ministrstvu vidijo težavo v tem, da konvencija inkriminira tudi poskuse storitve doloÄenih pripravljalnih dejanj. “Ko je konvencija enkrat ratificirana, jo je treba dosledno izvajati in ne more ostati le Ärka na papirju. Konvencija ni neposredno izvršljiva. Ustrezno je treba cel spekter predpisov.” Ministrstvo za pravosodje je za mnenje glede konvencije zaprosilo vse tri pravne fakultete, Vrhovno sodišÄe in Vrhovno državno tožilstvo. Mnenja bo ministrstvo prejelo v zaÄetku januarja. Ženske nevladne organizacije v letošnji kampanji med svetovnim dnevom boja nasilja nad ženskami in svetovnim dnevom Älovekovih pravic zahtevajo spoštovanje pravic žrtev nasilja in polno uveljavljanje doloÄil konvencije sveta Evrope. V ta namen tudi zbirajo podpise. V Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij PIC so že naredili temeljito analizo vpliva konvencije na zakonodajo. Na njeni podlagi Katarina Bervar Sternadpravi, da sprememba predpisov, ki jih konvencija zahteva, ne bi smela predstavljati tako težke naloge za državo. »Tukaj ne govorimo veÄ o pravnih argumentih, ampak o politiÄni odloÄitvi. Ko bo država sprejela svoje stališÄe, bo našla tudi pot, da se temu ustrezno prilagodi zakonodaja. Gre za pravno zavezujoÄ dokument in je korak v pravo smer.« Konvenciji bi od nas zahtevala tudi inkriminacijo zalezovanja. Ženske najpogosteje umorijo intimni partnerji Od leta 2000 do 2011 se je v Sloveniji zgodilo 127 intimno-partnerskih umorov in poskusov umorov, pri tem pa je bilo veÄ kot 72 odstotkov žrtve ženskega spola, pojasnjuje raziskovalka Jasna Podreka. »Med vsemi umori žensk jih je okrog 44 odstotkov zagrešil intimni partner (bivši ali aktualni), medtem ko je med vsemi umori moških, storilka bila v sedmih odstotkih. Vidimo, da je razlika bistvena.« Tanja Šket iz društva Ženska svetovalnica opozori, da »odgovorni Älani družbe ob nasilju ukrepamo in obvestimo nevladne organizacije in pristojne institucije.« Foto: splet |
| Radijska oddaja namenjena ozavešÄanju o nasilju nad ženskami v okviru kampanje 16 dni aktivizma proti nasilju nad ženskami, v oddaji Kje pa vas Äevelj žuli?, na nacionalnem radiu Val 202. Posnetek oddaje lahko poslušate TUKAJ. Samo v prvih šestih mesecih letošnjega leta je policija zabeležila 783 kaznivih dejanj nasilja v družini. V 721 primerih je žrtev ženska. Sogovornica, ki se boji razkriti svojo identiteto, zdaj biva v varni hiši. Nekdanji partner ji grozi še danes, pravi, da jo je strah. “Grozi, res pa je, da ne pove, kje, kdaj in kako.” Ker nasilnež ne konkretizira svojih groženj, policija ne ukrepa. Grožnje bi morali jemati zelo resno Sociologinja in mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani Jasna Podreka je pri pripravi doktorata analizirala intimno-partnerske umore. Skoraj v vseh primerih so pred tem bile prisotne grožnje. “Pokazalo se je, da so institucije, kot so organi pregona, podcenile tveganje in groženj niso jemale dovolj resno.” Na podlagi analize izvedenskih mnenj v kazenskih spisih Jasna Podreka opozarja, da ob institucijah, tudi žrtve pogosto podcenijo tveganje glede groženj. “Ne verjamejo, da so tega sposoben.” Grožnje se preganjajo z zasebno tožbo Po spremembi kazenskega zakonika v letu 2012 se grožnje ne preganjajo veÄ po uradni dolžnosti, ampak na zasebno tožbo. Žrtev tako sama nosi sodne stroške in se moral sama odloÄiti, ali bo storilca tožila. Vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto v Upravi kriminalistiÄne policije Generalne policijske uprave Neža MikliÄ pravi, da bi grožnje morala preganjati po uradni dolžnosti: “Tako kot smo zavzeli negativno stališÄe, da pri nasilju v družini ni prostora za mediacijo, ker gre za odnos s pozicije moÄi in nemoÄi, kjer ni enakovrednosti, bi si želeli, da bi obravnave nasilja v družini vedno bile uradno pregonljivo kaznivo dejanje.” Država bo za grožnje drugo leto ponovno uzakonila pregon po uradni dolžnosti Ministrstvo za pravosodje je lani sprejelo zakonske spremembe, ker je bilo v kasnejših fazah postopka veliko umikov oškodovancev. S tem so znižali stroške. Ker je pri tovrstnih kaznivih dejanjih treba imeti pred oÄmi predvsem žrtev, na ministru za pravosodje ugotavljajo, da bo treba 135. Älen prihodnje leto ponovno spremeniti. Tako bodo ponovno pregonljiva po uradni dolžnosti in ne veÄ na zasebno tožbo. Uradno prijavo odda le od 10 do 15 odstotkov žrtev Katja Zabukovec Kerin z Društva za nenasilno komunikacijo pravi, da je žrtve pogosto strah, sram, sebe krivijo za nasilje, ki ga doživljajo in ne zaupajo v delo ustanov. Najprej se je treba izkazati vredne njihovega zaupanja. “Žrtve doživljajo nasilje s strani osebe, ki naj bi ji najbolj zaupale, zato seveda nimajo razloga, da bi slepo verjele, da bo policija (ali druge institucije) ravnala njim v prid. Zato svojo zgodbo pripovedujejo poÄasi, da postopno preverjajo, koliko nam lahko zaupajo. V pomoÄ niso niti sporoÄila v medijih, ki praviloma predstavljajo centre za socilano delo in policijo kot povsem neuÄinkovite v boju proti nasilju v družini. Žrtve svojo zgodbo lušÄijo kot Äebulo – plast za plastjo, Äe jih prepriÄamo, da smo vredni zaupanja. Sicer raje ne povejo niÄ ali celo reÄejo, da so si vse skupaj izmislile.” Za nasilneže le pripor Pri odvzemu prostosti in privedbi k preiskovalnemu sodniku nasilnež, ko sta oba partnerja še živa, v zelo redkih primerih dobi najstrožji možen ukrep, ki pa je pripor. Neža MikliÄ z Generalne policijske uprave pravi, da bi morali jasno sporoÄilo, da je nasilje absolutno nedopustno, dati takrat, ko so ljudje še živi. »Ko pride do najhujše posledice – umora, je enak ukrep. En Älan družine je pokojni, drug Älan družine pa še živi in obiÄajno poÄaka na samem kraju. Postopek je sprožen, ukrep po kazenskem postopku pa je enak. Ukrep sodišÄa je najveÄkrat zelo jasen – pripor. Ko imamo ljudi še žive, opraviÄujemo z milejšimi ukrepi. Ko imamo Äloveka mrtvega, zakaj takrat pripor? Bo dejanje ponovil še na sosedi, prijateljici, znanki?« Podpisi za sprejem Konvencije o boju proti nasilju nad ženskami Leta 2011 je Slovenija podpisala Konvencijo Sveta Evrope o boju proti nasilju nad ženskami. Gre za pravno zavezujoÄ akt, ki celostno ureja vprašanje nasilja nad ženskami. Toda Istanbulske konvencije RS še vedno ni ratificirala, Äeprav je bila ena od pobudnic pri njeni pripravi. Državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje Tina Brecelj pravi, da ministrstvo prizadevanja v konvenciji podpira, a hkrati pove, da naš kazenski zakonik že zdaj pokriva vsa kazniva dejanja, ki jih konvencija omenja. Na ministrstvu vidijo težavo v tem, da konvencija inkriminira tudi poskuse storitve doloÄenih pripravljalnih dejanj. “Ko je konvencija enkrat ratificirana, jo je treba dosledno izvajati in ne more ostati le Ärka na papirju. Konvencija ni neposredno izvršljiva. Ustrezno je treba cel spekter predpisov.” Ministrstvo za pravosodje je za mnenje glede konvencije zaprosilo vse tri pravne fakultete, Vrhovno sodišÄe in Vrhovno državno tožilstvo. Mnenja bo ministrstvo prejelo v zaÄetku januarja. Ženske nevladne organizacije v letošnji kampanji med svetovnim dnevom boja nasilja nad ženskami in svetovnim dnevom Älovekovih pravic zahtevajo spoštovanje pravic žrtev nasilja in polno uveljavljanje doloÄil konvencije sveta Evrope. V ta namen tudi zbirajo podpise. V Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij PIC so že naredili temeljito analizo vpliva konvencije na zakonodajo. Na njeni podlagi Katarina Bervar Sternadpravi, da sprememba predpisov, ki jih konvencija zahteva, ne bi smela predstavljati tako težke naloge za državo. »Tukaj ne govorimo veÄ o pravnih argumentih, ampak o politiÄni odloÄitvi. Ko bo država sprejela svoje stališÄe, bo našla tudi pot, da se temu ustrezno prilagodi zakonodaja. Gre za pravno zavezujoÄ dokument in je korak v pravo smer.« Konvenciji bi od nas zahtevala tudi inkriminacijo zalezovanja. Ženske najpogosteje umorijo intimni partnerji Od leta 2000 do 2011 se je v Sloveniji zgodilo 127 intimno-partnerskih umorov in poskusov umorov, pri tem pa je bilo veÄ kot 72 odstotkov žrtve ženskega spola, pojasnjuje raziskovalka Jasna Podreka. »Med vsemi umori žensk jih je okrog 44 odstotkov zagrešil intimni partner (bivši ali aktualni), medtem ko je med vsemi umori moških, storilka bila v sedmih odstotkih. Vidimo, da je razlika bistvena.« Tanja Šket iz društva Ženska svetovalnica opozori, da »odgovorni Älani družbe ob nasilju ukrepamo in obvestimo nevladne organizacije in pristojne institucije.« Foto: splet |
| SHARE: |
|
|
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
