|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 57. člen - Pravna pomoč |
| Pogodbenice zagotovijo pravico do pravne podpore in brezplačne pravne pomoči žrtvam pod pogoji, ki jih določa njihovo notranje pravo. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 57. člena Pravna pomoč | ||
| Primerjava med državami 57. člena Pravna pomoč | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali obstaja sistem pravne pomoči, ki ga financira in upravlja država? Ali obstaja zakon o brezplačni pravni pomoči? Ali je pravna pomoč na voljo samo v kazenskih in/ali v civilnih postopkih? Kdo nudi pravno pomoč? Kakšna so merila za dodelitev pravne pomoči? Ali so žrtve nasilja nad ženskami upravičene do brezplačne pravne pomoči? Kdo obvešča žrtve o dostopu do brezplačne pravne pomoči? Ali je to obveznost pristojnega organa ali stvar diskrecije? |
|
Odgovor: Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 v četrtem delu ureja brezplačno pravno pomoč v postopkih nasilja v družini, v 26. členu pa se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)2, ki določa pogoje za upravičenje do brezplačne pravne pomoči. Zakon o brezplačni pravni pomoči je konec leta 2014 doživel prenovo. Predlogi, ki so jih predlagale nevladne organizacije niso bili upoštevani. Predlogi so vsebovali različne rešitve, kako narediti brezplačno pravno pomoč bolj dosegljivo ljudem3. Nevladne organizacije smo v Predlogih k spremembi Zakona o preprečevanju nasilja v družini4 glede brezplačne pravne pomoči podale naslednje predloge: »O nejasnosti določbe 1. odst. 26. člena ZPND: V praksi prihaja do nejasnosti glede določbe 26. člena ZPND, in sicer se določbo napačno tolmači (tudi nekatera sodišča) v smislu, da mora imeti žrtev nasilja v družini oceno ogroženosti v vsakem primeru, torej tudi, če izpolnjuje pogoje za brezplačno pravno pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči. Kar obrnjeno pomeni, da v nobenem primeru ne more zaprošati za brezplačno pravno pomoč, če nima ocene ogroženosti pristojnega centra za socialno delo. To je v nasprotju z namenom predlagatelja zakona in zakonodajalca, ki je, da brezplačno pravno pomoč dobijo tudi tiste žrtve nasilja, ki sicer po pravilih Zakona o brezplačni pravni pomoči ne bi izpolnjevale pogojev za brezplačno pravno pomoč (imajo, npr., previsok dohodek). Če bi obveljalo to napačno tolmačenje, bi bile žrtve nasilja v družini postavljene v slabši položaj kot ostale prosilke oz. prosilci za brezplačno pravno pomoč, kar, kot rečeno, ni bil namen predlagatelja zakona in zakonodajalca. V izogib prihodnjim nejasnostim in napačnim sodniškim odločitvam podpisane organizacije predlagamo, da se določba preoblikuje, da bo nedvoumno izražala namen zakona. O mnenju o ogroženosti: Podpisane organizacije predlagamo, da oceno ogroženosti poleg CSD lahko podajo tudi (nevladne) organizacije s področja preprečevanja nasilja v družini, katerih programi socialnega varstva so verificirani s strani države. V praksi namreč ni nujno, da žrtve sodelujejo s centri za socialno delo oz. mnogo bolj sodelujejo z nevladnimi organizacijami (npr., se nahajajo v varnih hišah, ki jih vodijo nevladne organizacije, prihajajo na redne tedenske svetovalne pogovore ipd.). Nevladne organizacije so tako lahko mnogo bolje od centra za socialno delo seznanjene s konkretno situacijo ter lažje podajo mnenje o ogroženosti. Dodatni argument v prid temu predlogu je tudi ta, da na ta način žrtev ni vezana na pristojni CSD za pridobitev mnenja, temveč na organizacijo, v program katere je vključena, kar se izkaže kot prednost na primer takrat, ko se žrtev nahaja v varni hiši v Ljubljani, zanjo pa je pristojen center za socialno delo iz Murske Sobote.« Glede obsega brezplačne pravne pomoči, ki je opredeljen v 27. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini, smo nevladne organizacije v predlogih sprememb4 zapisale: Podpisane organizacije predlagamo, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu odobri za vse postopke za zaščito žrtev in ureditev njihove življenjske situacije, ki so povezani z nasiljem, ne samo za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 19. in 21. členu tega zakona. To zajema tako postopke po ZPND kot tudi postopke, povezane z urejanjem razmerij med partnerjema in razmerij med starši in otroki, postopke o odškodnini in podobno. Posledično mora ZPND določiti tudi, da določila Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)1 o povračilu brezplačne pravne pomoči v primeru uspeha, tudi delnega, v teh postopkih ne veljajo. |
 |
| a. Ali obstaja sistem pravne pomoči, ki ga financira in upravlja država? Ali obstaja zakon o brezplačni pravni pomoči? Ali je pravna pomoč na voljo samo v kazenskih in/ali v civilnih postopkih? Kdo nudi pravno pomoč? Kakšna so merila za dodelitev pravne pomoči? Ali so žrtve nasilja nad ženskami upravičene do brezplačne pravne pomoči? Kdo obvešča žrtve o dostopu do brezplačne pravne pomoči? Ali je to obveznost pristojnega organa ali stvar diskrecije? |
|
Odgovor: Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 v četrtem delu ureja brezplačno pravno pomoč v postopkih nasilja v družini, v 26. členu pa se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)2, ki določa pogoje za upravičenje do brezplačne pravne pomoči. Zakon o brezplačni pravni pomoči je konec leta 2014 doživel prenovo. Predlogi, ki so jih predlagale nevladne organizacije niso bili upoštevani. Predlogi so vsebovali različne rešitve, kako narediti brezplačno pravno pomoč bolj dosegljivo ljudem3. Nevladne organizacije smo v Predlogih k spremembi Zakona o preprečevanju nasilja v družini4 glede brezplačne pravne pomoči podale naslednje predloge: »O nejasnosti določbe 1. odst. 26. člena ZPND: V praksi prihaja do nejasnosti glede določbe 26. člena ZPND, in sicer se določbo napačno tolmači (tudi nekatera sodišča) v smislu, da mora imeti žrtev nasilja v družini oceno ogroženosti v vsakem primeru, torej tudi, če izpolnjuje pogoje za brezplačno pravno pomoč po Zakonu o brezplačni pravni pomoči. Kar obrnjeno pomeni, da v nobenem primeru ne more zaprošati za brezplačno pravno pomoč, če nima ocene ogroženosti pristojnega centra za socialno delo. To je v nasprotju z namenom predlagatelja zakona in zakonodajalca, ki je, da brezplačno pravno pomoč dobijo tudi tiste žrtve nasilja, ki sicer po pravilih Zakona o brezplačni pravni pomoči ne bi izpolnjevale pogojev za brezplačno pravno pomoč (imajo, npr., previsok dohodek). Če bi obveljalo to napačno tolmačenje, bi bile žrtve nasilja v družini postavljene v slabši položaj kot ostale prosilke oz. prosilci za brezplačno pravno pomoč, kar, kot rečeno, ni bil namen predlagatelja zakona in zakonodajalca. V izogib prihodnjim nejasnostim in napačnim sodniškim odločitvam podpisane organizacije predlagamo, da se določba preoblikuje, da bo nedvoumno izražala namen zakona. O mnenju o ogroženosti: Podpisane organizacije predlagamo, da oceno ogroženosti poleg CSD lahko podajo tudi (nevladne) organizacije s področja preprečevanja nasilja v družini, katerih programi socialnega varstva so verificirani s strani države. V praksi namreč ni nujno, da žrtve sodelujejo s centri za socialno delo oz. mnogo bolj sodelujejo z nevladnimi organizacijami (npr., se nahajajo v varnih hišah, ki jih vodijo nevladne organizacije, prihajajo na redne tedenske svetovalne pogovore ipd.). Nevladne organizacije so tako lahko mnogo bolje od centra za socialno delo seznanjene s konkretno situacijo ter lažje podajo mnenje o ogroženosti. Dodatni argument v prid temu predlogu je tudi ta, da na ta način žrtev ni vezana na pristojni CSD za pridobitev mnenja, temveč na organizacijo, v program katere je vključena, kar se izkaže kot prednost na primer takrat, ko se žrtev nahaja v varni hiši v Ljubljani, zanjo pa je pristojen center za socialno delo iz Murske Sobote.« Glede obsega brezplačne pravne pomoči, ki je opredeljen v 27. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini, smo nevladne organizacije v predlogih sprememb4 zapisale: Podpisane organizacije predlagamo, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu odobri za vse postopke za zaščito žrtev in ureditev njihove življenjske situacije, ki so povezani z nasiljem, ne samo za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 19. in 21. členu tega zakona. To zajema tako postopke po ZPND kot tudi postopke, povezane z urejanjem razmerij med partnerjema in razmerij med starši in otroki, postopke o odškodnini in podobno. Posledično mora ZPND določiti tudi, da določila Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)1 o povračilu brezplačne pravne pomoči v primeru uspeha, tudi delnega, v teh postopkih ne veljajo. 25. člen – Brezplačna pravna pomoč Kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, se za brezplačno pravno pomoč žrtvi nasilja uporablja zakon, ki ureja brezplačno pravno pomoč. 26. člen – Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (1) Do brezplačne pravne pomoči po tem zakonu je, ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti. (2) Mnenje o ogroženosti osebe poda pristojni center za socialno delo. 27. člen – Obseg dodelitve brezplačne pravne pomoči Brezplačna pravna pomoč se po tem zakonu odobri za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po 19. in 21. členu tega zakona. 28. člen – Prednostno obravnavanje Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč obravnava prošnje, vložene po tem zakonu, prednostno. Odločitev žrtev nasilja v družini, da zapustijo povzročitelje nasilja, je večinoma šele začetek dolgih, napornih in predvsem številnih postopkov pred različnimi organi, zlasti sodišči. Ženske, ki lahko doživljajo tudi mnogo let trajajoče nasilje, so izrazito ranljive, z okrnjenimi ali neobstoječimi viri, skrhano socialno mrežo, z uničeno samopodobo. V odnosu do povzročitelja nasilja so v izrazito podrejenem položaju, zato je za njih toliko pomembnejša dostopna pravna pomoč v vseh postopkih, ki sledijo razpadu odnosa, v katerem je bilo prisotno nasilje (poleg ukrepov po ZPND tudi npr. razveza zakonske zveze, odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnih otrok, stikih in preživnina, delitev skupnega premoženja, določitev najemnika stanovanja, kazenski postopki…)5. Po ZPND je dodelitev brezplačne pravne pomoči vezana na sodne postopke, ki tečejo zaradi predlaganih izrekov ukrepov prepovedi nasilnih ravnanj (torej na potrebo po izreku ukrepov za zagotovitev varnosti) in na ureditev stanovanjskih razmer. Ni pa npr. vezana na premoženjsko stanje. Do brezplačne pravne pomoči po ZPND je, ne glede na določbe zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč, upravičena oseba, za katero je bila podana ocena o ogroženosti. Mnenje o ogroženosti osebe poda pristojni CSD. Zakon ne opredeljuje jasnih kriterijev za izdelavo mnenja o ogroženosti in s tem seveda dopušča različne interpretacije tega pojma. Delavka ali delavec CSD lahko na podlagi subjektivne interpretacije pojma ogroženosti oceni, da le-ta ni podana in s tem žrtvi onemogoči dostop do brezplačne pravne pomoči, posledično pa do zavarovanja sebe in otrok. Vendarle je potrebno dodati, da gre za strokovno presojo, ki jo zakon težko opredeli. Zato so na področju preprečevanja nasilja v družini pripravljene smernice za strokovne delavke in delavce CSD, kjer so obravnavane tudi stopnje ogroženosti6. Brezplačna pravna pomoč se po ZPND torej dodeli za postopke, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov za preprečitev nadaljnje škode, kadar je povzročitelj žrtev že telesno poškodoval, ali ji je prizadejal škodo na zdravju ali drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice, ali kadar gre za iste ukrepe usmerjene v varstvo otroka. Pravica do brezplačne pravne pomoči je s tem zakonom omejena na reševanje najnujnejših vprašanj za zagotovitev varnosti žrtve, pri čemer so možni učinki izdanih prepovedi in ureditev prepustitve skupnega stanovanja v izključno rabo žrtve zgolj začasne narave. Obravnava žrtve v sistemu, ki ga ustvarja ZPND, stremi k odpravi nasilja, t. j. k dolgoročnim rešitvam, na kar kaže tudi napotovanje povzročiteljev v ustrezne programe, pripravljanje načrtov pomoči žrtvi, obravnava žrtve v programih pomoči ipd. in seveda preventivne dejavnosti. Ozek obseg postopkov, v katerih je lahko dodeljena brezplačna pravna pomoč po naši oceni ne prispeva bistveno k reševanju položaja žrtve, saj ne daje možnosti za celostno ureditev problematike, ki seveda ni zgolj začasne narave. Žrtev mora v prvi vrsti resda poskrbeti za svojo varnost in varnost tistih, za katere je še odgovorna, vendar pa bi bilo za vzpostavitev osnovnih pogojev za njeno samostojno življenje nujno obseg brezplačne pravne pomoči razširiti na postopek za razvezo, razdelitev skupnega premoženja, ureditev skrbništva nad otroki, stike z otroki in plačevanje preživnine. Brez ureditve teh razmerij žrtev, ki je poročena in ima s povzročiteljem nasilja skupne otroke, ne more jasno načrtovati svoje prihodnosti v neodvisnosti od povzročitelja nasilja, kar temu omogoča nadaljevanje vzpostavljanja nadzora in zlorabe moči proti žrtvi7. Pri obravnavi žrtev nasilja s strani odvetnic in odvetnikov, bodisi tistih dodeljenih v postopku za brezplačno pravno pomoč, bodisi plačanih, žrtve pogosto pričajo o velikem nerazumevanju problematike in nesenzibiliziranosti za težave, ki jih spremljajo. Dinamika čustvenega stanja in odzivanja žrtve je kompleksna in jo je nujno poznati, če naj bi bilo delo in pomoč žrtvi učinkovito. Seveda je težko pričakovati, da bodo vse osebe, kakorkoli vključene v delo z žrtvijo za ta usposobljene, je pa vendarle smiselno7. Sodelavke in sodelavci PIC so v času izvajanja koncesije za brezplačno pravno pomoč, kot ponudnik prvega brezplačnega pravnega nasveta, na letni ravni obravnavali približno 400 primerov s področja družinskega prava. Pri tem je večina primerov kazala na različne oblike nasilja, obenem pa je bilo očitno, da se žrtve dostikrat niso zavedale tega nasilja (predvsem, kadar je šlo za ekonomsko nasilje). Pri tem delu so ugotovili, da je za kakovostno in učinkovito pomoč žrtvi nedvomno potrebno poznati dinamiko njihovega vedenja in čustvovanja, zato so v tem delu vzpostavili sodelovanje z nevladnimi organizacijami kot je npr. Društvo SOS telefon. Pri izvajanju brezplačne pravne pomoči žrtvam nasilja v družini so na PIC prav tako ugotovili, da je sodelovanje z odvetnicami in odvetniki, ki so senzibilizirani za to področje, nujno vzpostaviti in nadgrajevati pa zgledu multidisciplinarnih timov7. V letu 2014 so nevladne organizacij v zvezi s spremembo Zakona o brezplačni pravni pomoči na MP naslovile dopis, v katerem nasprotujejo sprejemu zakonskih sprememb po nujnem postopku, saj to očitno pomeni izogibanje načelu transparentnosti pri sprejemanju predpisov. Nevladne organizacije so protestirale zaradi zmanjševanja dostopa do pravne pomoči s predlogom spremembe zakona, kar so argumentirale na naslednji način8: "Rešitev, ki jo predlaga Ministrstvo za pravosodje z novim Predlogom sprememb in dopolnitev Zakona o brezplačni pravni pomoči v delu, ki se nanaša na ukinitev prvega pravnega nasveta, po našem mnenju zmanjšuje dostop do pravne pomoči in sodnega varstva najbolj ranljivih skupin, ki v časih finančne krize najbolj potrebujejo tovrstno pomoč, ne potrebujejo pa še enega ukrepa, ki jim zožuje nabor temeljnih pravic. Dejstva kažejo, da se je po spremembi Zakona o brezplačni pravni pomoči v letu 2008, ko je bil zožen krog upravičencev, potreba po brezplačnem pravnem svetovanju povečevala in je ravno v času krize to eden izmed bistvenih institutov za varstvo temeljnih pravic posameznika. Nesporno tudi velja, da je težave potrebno reševati zgodaj (s pravnim svetovanjem) in ne šele, ko so zrele za sodni spor. Prvi brezplačni pravni nasvet je pomemben sistem za preprečevanje socialnih stisk in prispeva k zmanjševanju novo začetih sodnih postopkov. Da veljavni sistem enostavno ne deluje, kljub temu, da potreba po pravnem nasvetu med socialno ogroženimi sunkovito narašča (na kar opozarjajo tako Varuh človekovih pravic kot sodniško združenje in odvetniška zbornica), plastično dokazujejo tudi primeri, ko so zaradi nedelovanja sistema in posledične stiske socialno ogroženih pravno pomoč morale začeti zagotavljati kar nevladne organizacije in občine (v 2013 npr. Zveza prijateljev mladine v sodelovanju z odvetniki in Občina Piran v sodelovanju s Pravnim centrom za varstvo človekovih pravic Piran). Naj predstavimo nekaj primerov, ko prvi pravni nasvet lahko pozitivno vpliva na socialni položaj posameznika ali družine: 1. denarne socialne pomoči se dodeljujejo prepočasi, posamezniki pa več mesecev ne morejo preživeti družine. Ljudje v takšni situaciji potrebujejo pomoč nekoga, ki se bolje spozna na proces, ki ve, kam je treba poklicati ali jim pomaga napisati dopis. Ni potrebno veliko, da se stvar uredi – zgolj pravni nasvet. 2. Delavce se največkrat pod izrednim časovnim pritiskom sili v podpis sporazuma ali soglašajo s prenehanjem delovnega razmerja. Le kratek pravni nasvet je potreben, da se delavcu pojasnijo negativne posledice takšnega podpisa in njegove pravice v zvezi s tem. Tega seveda potrebuje takoj in brez administrativnih ovir. 3. Rešitve za družine pred deložacijami so lahko prav predlogi za sporazumno rešitev nastalega položaja, kar se lahko za družino uredi že tekom enega samega pravnega svetovanja; ustrezno informiranje o pravnem položaju družine, kratek nasvet o možnosti za sklenitev sporazuma, o pravicah in obveznostih ob morebitni uvedbi postopka ipd. je lahko vse, kar je v takšnih primerih potrebno. Namesto opustitve prvega pravnega nasveta bi bilo zato potrebno sistem preurediti tako, da se odpravijo administrativne ovire in se omogoči širok, učinkovit in dostopen sistem pravne pomoči." |
 |
|
[1] Zakon za preprečevanje nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08. [2] Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Ur. l. RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 15/14 – odl. US in 19/15) [3] Bervar, Sternad, K. in druge nevladne organizacije, PRIPOMBE K PREDLOGU ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O BREZPLAČNI PRAVNI POMOČI (EVA: 2013-2030-0118), z dne 1. 12. 2014. Dostopno na: http://www.potpisujem.org/doc/f74b31fee69b53f112b77281178f7fab.pdf, 29. 11. 2015. [4] Predlogi za spremembo Zakona o preprečevanju nasilja v družini, usklajeni med nevladnimi organizacijami (2015). Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Dostopno na: http://www.drustvo-dnk.si/images/stories/novice/2015-07-22-spremembezpnd.pdf, 25. 11. 2015. [5] Ramšak, A., Šetinc Vernik, M., Vernik Šetinc, B. (ur.) (2014) Senčno poročilo koalicije nevladnih organizacij Odboru za ekonomske, socialne in kulturne pravice v Sloveniji. Ob 2. periodičnem poročilu Republike Slovenije k Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Dostopno na: http://www.ekvilib.org/images/stories/sencno%20porocilo_SLO.pdf, 20. 6. 2014. [6] Milek Ogrinc, M. (2014) Pristojnosti centrov za socialno delo na področju preprečevanja nasilja v družini. V: Veselič, Š., Horvat, D. in Plaz, M., ur. (2014) Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja, s. 157–74. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. [7] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana. [8] Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC (2014) Odprto pismo vladi, 1. 12. 2014. Dostopno na: http://www.podpisem.org/slo/872/poziv-vladi-k-ustreznejsi-ureditvi-brezplacne-pravne-pomoci, 30. 11. 2014. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
