|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 56. člen - Zaščitni ukrepi |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zaščito pravic in interesov žrtev, vključno z njihovimi posebnimi potrebami, ki jih imajo kot priče, v vseh fazah preiskovanja in sodnih postopkov, zlasti: a. zagotavljajo njihovo zaščito ter zaščito njihovih družin in prič pred ustrahovanjem, maščevanjem in ponovno viktimizacijo; b. zagotavljajo obveščenost žrtev, vsaj v primerih, ko bi bile lahko žrtve in družine v nevarnosti, kadar storilec pobegne ali je na prostosti začasno ali dokončno; c. seznanijo žrtve, pod pogoji, ki jih določa notranje pravo, z njihovimi pravicami in storitvami, ki so jim na voljo, in posledicami njihove pritožbe, obtožbe, splošnim napredkom preiskave ali postopkov in z njihovo vlogo v njih, pa tudi o izidu njihovega primera; d. omogočajo žrtvam zaslišanje v skladu s postopkovnimi pravili notranjega prava, predložitev dokazov in možnost, da predstavijo svoja stališča, potrebe in skrbi neposredno ali prek posrednika in jih obravnavajo; e. preskrbijo žrtvam ustrezne podporne storitve, tako da so njihove pravice in interesi ustrezno predstavljeni in upoštevani; f. zagotovijo, da se lahko sprejmejo ukrepi za zaščito zasebnosti žrtve in njene podobe; g. zagotovijo, da se žrtve izognejo stiku s storilci v prostorih sodišča in organov pregona, kadar je to mogoče; h. preskrbijo žrtvam neodvisnega in primernega tolmača, kadar so žrtve stranke v postopku ali ko predložijo dokaze; i. omogočajo žrtvam pričanje v skladu z določbami notranjega prava v sodni dvorani, ne da bi bile tam navzoče ali vsaj brez navzočnosti domnevnega storilca, in sicer z uporabo ustreznih komunikacijskih tehnologij, kjer so na voljo. 2. Otrok žrtev in otrok priča nasilja nad ženskami in v družini je deležen, kadar je to primerno, posebnih zaščitnih ukrepov ob upoštevanju največje otrokove koristi. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 56. člena Zaščitni ukrepi | ||
| Primerjava med državami 56. člena Zaščitni ukrepi | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali obstajajo programi za zaščito prič in/ali drugi posebni varnostni ukrepi, da se zagotovi varnost žrtev? Ali lahko zaprosijo za zaščitne ukrepe tudi druge priče ali družinski člani žrtev? Ali se vsi našteti ukrepi uporabljajo v primerih nasilja nad ženskami ali zgolj nekateri? Prosimo, navedite. Prav tako navedite informacije o pogojih, ki jih je treba izpolniti, da se podeli varnostne ukrepe, kdo ima pravico poiskati zaščito (ali je to mogoče po uradni dolžnosti), katere vrste ukrepov so na voljo (varstvo identitete, posebna postopkovna jamstva za priče, itd.), kdo podeljuje posebne ukrepe, kako dolgo lahko trajajo, itd. Navedite, če je mogoče, število primerov zaščite prič v zadnjih dveh letih. Prav tako, če je to mogoče, navedite informacije o žrtvah nasilja nad ženskami, ki jim je bila dodeljena zaščita. |
|
Odgovor: Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 določa, kakšne so naloge CSD, regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam, NVO. Varstvu otroka je urejeno v ZPND in v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)2. Ureditev je taka, da skrbi za največjo otrokovo korist v vsakem postopku, katerih udeleženci so3. Dr. Škrk4 v svojem mnenju o 56. členu Konvencije pravi, da: Z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave) tudi nima pomislekov glede neskladja z Ustavo 56. člena Konvencije, ki nalaga pogodbenicam zagotovitev posebnih zakonodajnih ali drugih ukrepov zaščite žrtev in prič v kazenskih postopkih zoper storilce kaznivih dejanj nasilja zoper ženske ali družino (točki g. in i. prvega odstavka). Še zlasti nima pomislekov v primeru zaščite mladoletnih žrtev ali prič (2. odstavek 56. člena), kar (deloma) že ureja 178. člen Zakona o kazenskem postopku(ZKP)5, ki pri določenih kaznivih dejanjih zoper mladoletne osebe ne dovoli navzočnosti obdolženca pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let , ki je žrtev tovrstnih kaznivih dejanj. |
 |
| a. Ali obstajajo programi za zaščito prič in/ali drugi posebni varnostni ukrepi, da se zagotovi varnost žrtev? Ali lahko zaprosijo za zaščitne ukrepe tudi druge priče ali družinski člani žrtev? Ali se vsi našteti ukrepi uporabljajo v primerih nasilja nad ženskami ali zgolj nekateri? Prosimo, navedite. Prav tako navedite informacije o pogojih, ki jih je treba izpolniti, da se podeli varnostne ukrepe, kdo ima pravico poiskati zaščito (ali je to mogoče po uradni dolžnosti), katere vrste ukrepov so na voljo (varstvo identitete, posebna postopkovna jamstva za priče, itd.), kdo podeljuje posebne ukrepe, kako dolgo lahko trajajo, itd. Navedite, če je mogoče, število primerov zaščite prič v zadnjih dveh letih. Prav tako, če je to mogoče, navedite informacije o žrtvah nasilja nad ženskami, ki jim je bila dodeljena zaščita. |
|
Odgovor: Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 določa, kakšne so naloge CSD, regijske službe za koordinacijo in pomoč žrtvam, NVO. Varstvu otroka je urejeno v ZPND in v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR)2. Ureditev je taka, da skrbi za največjo otrokovo korist v vsakem postopku, katerih udeleženci so3. Dr. Škrk4 v svojem mnenju o 56. členu Konvencije pravi, da: Z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravnih jamstev v kazenskem postopku (29. člen Ustave) tudi nima pomislekov glede neskladja z Ustavo 56. člena Konvencije, ki nalaga pogodbenicam zagotovitev posebnih zakonodajnih ali drugih ukrepov zaščite žrtev in prič v kazenskih postopkih zoper storilce kaznivih dejanj nasilja zoper ženske ali družino (točki g. in i. prvega odstavka). Še zlasti nima pomislekov v primeru zaščite mladoletnih žrtev ali prič (2. odstavek 56. člena), kar (deloma) že ureja 178. člen Zakona o kazenskem postopku(ZKP)5, ki pri določenih kaznivih dejanjih zoper mladoletne osebe ne dovoli navzočnosti obdolženca pri zaslišanju priče, mlajše od 15 let , ki je žrtev tovrstnih kaznivih dejanj. Varovanje identitete prijavitelja, prič v postopku po ZPND6: Organi in organizacije so dolžni izvesti vse postopke in ukrepe, ki so potrebni za zaščito žrtve oz. ti organi pri svojem delu izvedo za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje, so dolžni o tem takoj obvestiti CSD (še zlasti, kadar je žrtev lahko otrok), razen v primeru, če žrtev temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. V navezavi na varovanje identitete žrtve (9. člen zakona), je tu potrebno izpostaviti tudi varovanje identitete prijavitelja, naznanitelja in tudi priče. Praksa je pokazala, da prihaja do primerov, ko npr. uslužbenec CSD razkrije identiteto prijavitelja v primerih nasilja v družini (npr. nevladna organizacija, sorodniki, sosedi..), kar je v nasprotju z namenom tega določila, saj nihče, ki opravi dolžnost prijave takšnega dejanja, ne bi smel trpeti posledic6. Problem varovanja identitete pa je potrebno upoštevati tudi v nadaljevanju, t.j. v kazenskem postopku; tu se je izpostavilo vprašanja razkrivanja identitete socialnih delavk delavcev in svetovalk in svetovalcev zaposlenih pri nevladnih organizacijah, ki se zaradi svojega dela znajdejo v postopku kot priče. Kot nepotrebno oz. kot negativna posledica se je pokazalo razkrivanje podatkov o njihovem prebivališču ipd. Nekatera sodišča, sodnice in sodniki tako ne zahtevajo navedbe vseh osebnih podatkov, temveč samo naslov centra, s katerega socialna delavka ali delavec prihaja ali naziv organizacije. To ocenjujemo kot dobro prakso6. Varovanje identitete žrtve ni samo naloga organov in organizacij, katerih obveznosti ta zakon izrecno opredeljuje, temveč naloga bistveno širšega kroga subjektov; predvsem je na tem mestu nujno izpostaviti medije. O žrtvah ali povzročiteljih nasilja ne smejo biti javnosti posredovani podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati žrtev ali njeno družino. Posredovanje podatkov je dopustno le, če polnoletna žrtev s tem izrecno soglaša. Vendar pa vemo, da temu ni vedno tako. Še vse prevečkrat se v medijih (pa ne samo v povezavi z nasiljem v družini) pojavijo slike mladoletnih žrtev ipd. Pri čemer gre pogosto za zlorabo mladoletnih oseb. Starši oz. skrbniki so sicer dolžni v okviru izvajanja skrbi za otroka tega varovati pred izpostavljanjem javnosti, vendar brez odgovornih medijev je to zelo težka naloga. Na tem mestu bi tako predlagali večjo aktivnost na področju ozaveščanja medijev o problematiki in specifikah nasilja nad ženskami in nasilja v družini, s čimer bi dosegli korektnejše poročanje o sami problematiki6. Julija 2014 smo NVO na Vrhovno sodišče RS naslovile dopis s prošnjo za ureditev težav v zvezi s spremljanjem žrtev nasilja v družini v različnih sodnih postopkih7: "Nevladne organizacije namreč pri svojem delu z žrtvami nasilja v družini že dlje časa opažamo neenako obravnavanje žrtev nasilja, ki se nanaša na njihovo pravico do spremljevalke oziroma spremljevalca v postopkih. Težava je v zadnjem času narasla celo do mere, ko je žrtvam pravica, ki jim jo zagotavlja zakon, odvzeta z obrazložitvijo, da jim ne pripada. Na nekaterih sodiščih (npr. ljubljanskem okrožnem) so morale spremljevalke žrtve počakati pred vrati sodišča, saj jim varnostna služba v stavbo ni dovolila. S tem je bila tem žrtvam kršena pravica do spremstva, v primerjavi z drugimi žrtvami, katerim ta pravica ni bila kratena, pa so bile tudi v neenakem položaju. Pri reševanju problema nasilja se veliko oseb sooči z različnimi postopki v različnih službah. Žrtve nasilja so ob tem še dodatno obremenjene, saj jih pogosto še vedno ogroža povzročitelj nasilja, soočajo se z mnogimi posledicami nasilja (npr. okrnjeni ali neobstoječi resursi in socialna mreža, uničena samopodoba, ranljivost, izrazito podrejen položaj v odnosu do povzročitelja nasilja, anksiozna, depresivna stanja, celo posttravmatska stresna motnja). Okolica se na njihovo težavo bolj ali manj primerno odziva. Pri poskusih žrtev, da bi se zavarovale pred nasiljem, jih okolica pogosto ne podpira ali pa jih celo ovira, minimalizira njihovo izkušnjo nasilja, prelaga odgovornost za nasilje na njih in podobno, jih torej sekundarno viktimizira. Tudi v uradnih postopkih zaradi neznanja in posledičnega nestrokovnega ravnanja uradnih oseb še vedno pogosto prihaja do sekundarne viktimizacije, zaradi nezadostne zaščite žrtev v postopkih pa celo do ponovne viktimizacije. Spremstvo podporne osebe je za žrtve nasilja izjemno pomembno, saj so na tak način v posameznih postopkih bolj zaščitene, obenem pa dobijo več podpore in s tem tudi moči, zato postopki potekajo hitreje in se zaključijo prej. Ker je zakonodajalec sprevidel pomembnost in vrednost instituta spremstva, ga je uredil v nekaterih zakonih, npr. Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, Zakonu o kazenskem postopku in Zakonu o pravdnem postopku. Kljub temu naše svetovalke pri spremstvu pogostokrat naletijo na težave. Te so manjše v postopkih po 19. in 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kjer so sodišča sprejela institut spremstva in dovolijo prisotnost spremljevalk na obravnavah. V drugih postopkih so težave večje, eden od teh je npr. preiskovalni. 4. odstavek 65. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jasno določa, da je lahko v predkazenskem in kazenskem postopku ob mladoletnem oškodovancu navzoča oseba, ki ji oškodovanec zaupa. Takšna oseba pa je lahko navzoča tudi ob drugem oškodovancu, ki je žrtev nasilja. V praksi se žal pogosto dogaja, da spremljevalke ostanejo pred vrati prostora, v katerem poteka preiskava, ali, kot rečeno, celo pred vrati sodišča (npr. Okrožno sodišče v Ljubljani, Okrožno sodišče v Kopru). Sodišča so svojo odločitev o zavrnitvi spremstva utemeljevala z argumentom, da navedena določba ne velja za preiskovalne postopke. Glavno vprašanje pri tej dilemi je torej, ali je preiskava samostojen, neodvisen postopek, ali pa je del kazenskega postopka. Odgovor na to vprašanje, ki bi sicer moral biti jasen vsakemu kazenskemu pravniku oziroma pravnici, je podala dr. Katja Šugman Stubbs v članku Pravica mladoletnega oškodovanca, da ga v kazenskem postopku spremlja oseba, ki ji zaupa (Pravna praksa, št. 19, 15. 5. 2014), v katerem je razložila, da se formalnopravno glede na ureditev slovenskega kazenskega postopka še vedno šteje, da se kazenski postopek začne s prvim dejanjem sodišča, torej s sklepom o uvedbi preiskave v rednem kazenskem postopku. Nobenega dvoma ne bi smelo biti, da se zadevni člen nanaša tudi na preiskovalni postopek. Ob tem ob strani pustimo dejstvo, da dikcija 4. odstavka 65. člena ZKP sodišču ne daje diskrecijske pravice pri odločanju o navzočnosti spremljevalke in sodišče torej mora dovoliti njeno navzočnost. Drugače pa je po 3. odstavku 295. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki pravi, da lahko senat na zahtevo stranke dovoli, da sta na obravnavi, s katere je javnost sicer izključena, navzoči največ dve osebi, ki ju ona določi. V praksi se je že zgodilo, da sodišče ni poznalo vsebine tega člena, običajno pa se (v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki) največkrat zgodi, da sodišče vpraša nasprotno stran, torej povzročitelja nasilja, ali se strinja, da je spremljevalka prisotna v sodni dvorani. Seveda se povzročitelj praviloma ne strinja, zato sodišče spremstva ne dovoli. Utemeljitve gredo v smeri, da bi potem tudi povzročitelji morali imeti spremstvo in da imajo žrtve tako ali tako ob sebi odvetnice oz. odvetnike. Tako razmišljanje je napačno, saj je delo spremljevalk v tem, da pomagajo žrtvam pri zaščiti njihove integritete v postopkih, pomagajo pri iskanju rešitev in nudijo žrtvam psihično oporo (4/7 ZPND). Če so brez opore, žrtve zaradi strahu in posledic (lahko tudi desetletja trajajočega) nasilja, ki so ga doživljale s strani povzročiteljev nasilja, težje izrazijo svoje misli, kaj hitro lahko podležejo pritiskom povzročiteljev in pristanejo na ureditev zadev, kot ustreza izključno povzročiteljem. Prisotnost spremljevalk je zaradi navedenega ključnega pomena, da bi bile žrtve enakovredne stranke v postopkih. Naloga odvetnic oz. odvetnikov, čeprav nepogrešljiva, se od naloge spremljevalk razlikuje – njihova naloga je namreč nudenje strokovne pravne pomoči. Spremstvo je žrtvi namenjeno zaradi izenačitve moči nasproti povzročitelju nasilja, zato je neprimerno, da sodišče sprašuje povzročitelja, ali se strinja s prisotnostjo spremljevalke, saj tako žrtev ponovno postavlja v podrejen, celo odvisen položaj nasproti povzročitelju. Prisotnost spremljevalke na obravnavi pa ni namenjena preprečevanju izbruhov nasilja s strani povzročiteljev, kot bi to lahko razbrali iz nekaterih utemeljitev sodišč. Za te namene ima sodišče organizirano varnostno službo. Spremljevalke se popolnoma zavedajo svoje vloge v različnih postopkih, ki jo žrtvam nasilja tudi razložijo. Žrtve tako vedo, da spremljevalke ne morejo govoriti v njihovem imenu ali kako drugače vplivati na potek postopka. Žrtve nasilja od spremljevalke dobijo potrebne informacije npr. o zakonodaji, postopkih, službah, podporo, da lažje zdržijo notranje in zunanje pritiske ter imajo možnost, da se po zaključenem postopku pogovorijo, kako se počutijo, kako so doživele celoten postopek in naredijo načrt, kako bodo vztrajale na poti iz nasilja. Po izkušnjah podpisanih nevladnih organizacij se spremstvo vedno izkaže kot koristno pri opolnomočenju žrtev nasilja, povečanju občutka varnosti in preprečevanju sekundarne viktimizacije, posledično pa tudi gladkem poteku postopka. Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ (v nadaljevanju direktiva) pritrjuje, da je Evropska unija zavezana zaščiti žrtev kaznivih dejanj ter priznava, da ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, kamor sodi tako nasilje v družini kot tudi spolno nasilje, trgovanje z ljudmi, suženjstvo, prisilne poroke, pohabljanje ženskih spolnih organov in druga škodljiva ravnanja, in njihovi otroci pogosto potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem. Direktiva se sicer nanaša na kazenske postopke, a navedeno vsekakor velja tudi za pravdne in druge postopke. Zlasti žrtve nasilja v družini se na svoji poti iz nasilja srečujejo z velikim številom postopkov, poleg kazenskega še s postopki za razvezo zakonske zveze, dodelitev otrok v varstvo in vzgojo z določitvijo stikov in preživnine, razdelitev premoženja, postopki po ZPND, motenjem posesti, izvršilnim postopkom, določitvijo, kateri od najemnikov bo ostal v stanovanju ipd. Prisotnost spremljevalk v postopkih, tudi tistih, v katerih se ne odloča o nasilju, tako lahko zelo pripomore k spoštljivi, uvidevni, nediskriminatorni obravnavi žrtev, hkrati pa povečuje njihovo moč in varnost. Naj opozorimo še na dejstvo, da ZPND v prvem odstavku 7. člena določa, da si žrtev nasilja lahko izbere osebo, ki jo spremlja v vseh postopkih, povezanih z nasiljem. V praksi je prevladalo stališče, da se ta določba nanaša le na postopke po ZPND, torej na postopek zaradi prepovedi zaradi nasilnih dejanj (19. člen ZPND) ter postopek za prepustitev stanovanja v skupni uporabi (21. člen ZPND). Menimo, da je zakon pri tej določbi jasen: nanaša se na vse postopke, ki so povezani z nasiljem, torej tudi npr. razvezo zakonske zveze, odločitev o vzgoji in varstvu mladoletnih otrok, stikih in preživnini, delitev skupnega premoženja, določitev najemnika stanovanja, kazenske postopke… Tudi sam Predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini (EVA: 2006-2611-0097, št. 00711-9/2007/14, z dne 20. 9. 2007) pove, da je namen zakona zagotavljati enoten pristop k obravnavanju nasilja v družini (predvsem preko oblikovanja opredelitve nasilja v družini in temeljnih načel za obravnavanje žrtev – eno od temeljnih načel pa pravi, da v postopkih obravnavanja žrtve potrebujejo psihično oporo, ki jim jo nudi spremljevalec, to je oseba, ki si jo same izberejo in ima pravico spremljati žrtev v vseh postopkih obravnavanja), koordinirano delovanje različnih organov in organizacij (multidisciplinarni in multi-institucionalni pristop) in dopolnjevati obstoječe ukrepe za zaščito žrtve v različnih zakonih. Pri obrazložitvi 7. člena zakona predlagatelj razloži, da organ, ki vodi določen postopek, ne vpliva na žrtvino izbiro spremljevalca ali jo pri tem ne omejuje. Glede na izbiro besed v tej obrazložitvi lahko sklepamo, da predlagatelj v mislih ni imel le postopkov po ZPND, temveč vseh, ki so povezani z nasiljem. Nevladne organizacije prosimo Vrhovno sodišče, da poda svoje stališče glede navedene problematike ter nas obvesti o ukrepih, ki jih bo sprejelo z namenom zagotavljanja pravic žrtev nasilja in preprečevanja sekundarne viktimizacije. Hkrati vas prosimo za priporočilo, kako naj nevladne organizacije ravnamo v konkretnih primerih, ko sodišče zavrne našo prisotnost, da bi žrtve vseeno lahko uveljavile svojo pravico do spremstva." Vrhovno sodišče RS8je odgovorilo z naslednjim dopisom: "Z vašim dopisom smo seznanili vsa prvostopenjska sodišča, kjer se ta problematika lahko pojavlja. Posebej smo pri tem navedli, da soglašamo s pravnimi in vrednostnimi izhodišči, izraženimi v vašem dopisu. Soglašamo, da je treba navedeno problematiko v konkretnih sodnih postopkih obravnavati dosledno in subtilno, vselej v korist žrtev nasilja, seveda ob spoštovanju določenega procesnega okvira, kot ga začrtujejo predvsem Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Zakon o kazenskem postopku in Zakon o pravdnem postopku in seveda tudi Direktiva 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ. V zvezi z vašim vprašanjem, kako naj nevladne organizacije ravnate v konkretnih primerih, ko sodišče zavrne vašo prisotnost, da bi žrtve vseeno uveljavile svojo pravico do spremstva, pa moramo vselej kot sodna institucija imeti zadržan odnos, saj bi kakršnokoli pravno svetovanje udeležencem sodnih postopkov lahko pomenilo prekoračitev pristojnosti, ki jih lahko organ sodne veje oblasti ima v skladu z zakonskimi predpisi, v vsakem primeru pa laho okrnilo videz nepristranskosti sodišča." |
 |
| b. Ali obstajajo zakonski in drugi ukrepi, ki zagotavljajo, da so žrtve obveščene o izpustitvi storilca, kot je opredeljeno v 56. členu pod točko b. Če tovrstni ukrepi obstajajo, navedite informacije o odgovornem organu in kako je žrtev obveščena. Prav tako navedite pravno podlago za te ukrepe. |
| Odgovor: Obran9 je zapisala, da državni organi ne obveščajo žrtev nasilja o izpustitvi oz. pobegu oseb, ki se preganjajo oziroma so obsojene za kaznivo dejanje, ki te žrtve zadeva, iz pripora oziroma zapora. Tako obveščanje je sedaj onemogočeno z zakonodajo, razen v primeru, ko se obdolženec oziroma obsojenec strinja z obvestitvijo žrtve o njegovem izpustu. |
|
| b. Ali obstajajo zakonski in drugi ukrepi, ki zagotavljajo, da so žrtve obveščene o izpustitvi storilca, kot je opredeljeno v 56. členu pod točko b. Če tovrstni ukrepi obstajajo, navedite informacije o odgovornem organu in kako je žrtev obveščena. Prav tako navedite pravno podlago za te ukrepe. |
|
Odgovor: Obran9 je zapisala, da državni organi ne obveščajo žrtev nasilja o izpustitvi oz. pobegu oseb, ki se preganjajo oziroma so obsojene za kaznivo dejanje, ki te žrtve zadeva, iz pripora oziroma zapora. Tako obveščanje je sedaj onemogočeno z zakonodajo, razen v primeru, ko se obdolženec oziroma obsojenec strinja z obvestitvijo žrtve o njegovem izpustu. Kljub mednarodnim zavezam k zaščiti žrtev kaznivih dejanj (npr. v Direktivi o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj10) so te v slovenski kazenskopravni praksi še vedno obravnavane obrobno in služijo zgolj kot sredstvo za dosego cilja, torej obsodbo krivega storilca kaznivega dejanja. Zelo malo pozornosti se namenja zaščiti prič – žrtev nasilnih kaznivih dejanj. Zlasti ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, in njihovi otroci potrebujejo posebno podporo in zaščito zaradi velike nevarnosti sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in maščevanja, povezanega s takim nasiljem11. Kadar ob izpustitvi oziroma pobegu osebe, ki se preganja oziroma je obsojena za kaznivo dejanje, ki zadeva določeno žrtev nasilnih kaznivih dejanj, iz pripora oziroma zapora obstaja nevarnost za to žrtev ali je ugotovljeno tveganje, da bi žrtvi lahko bila povzročena škoda, je eden od ukrepov za zaščito žrtve in odvrnitev škode, ki bi ji zaradi tega lahko nastala, tudi uradna obvestitev žrtve brez nepotrebnega odlašanja o tem dogodku. Ta ukrep da žrtvi možnost, da se pripravi na morebitno ponovno viktimizacijo, ustrahovanje oziroma maščevanje in da ukrene, kar je potrebno, da zaščiti sebe in svoje otroke. Zakon o kazenskem postopku (ZKP)12 in Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1)13 sedaj tako obveščanje žrtev onemogočata. Zakon o kazenskem postopku v svojem 5. odstavku 211. člena pravi, da Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij kot upravljavec zbirke podatkov o pripornikih posreduje uporabnikom podatke iz te zbirke, če jih v skladu z zakonom potrebujejo za odločanje v postopkih ali na podlagi pisne privolitve ali zahteve posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Podobno pravi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) v 2. odstavku 39. člena: »Upravljavec zbirke podatkov obsojencev posreduje drugim uporabnikom podatke iz te zbirke, če so za njihovo uporabo pooblaščeni z zakonom ali na podlagi pisne privolitve ali zahteve posameznika, na katerega se podatki nanašajo.« Ker storilci kaznivih dejanj privolitve za posredovanje informacij žrtvam o njihovi izpustitvi iz pripora oziroma zapora po pravilu ne dajo, te teh informacij ne morejo uradno pridobiti. V praksi so tako žrtve nasilja zaradi spola večkrat izpostavljene ponovni viktimizaciji, ustrahovanju, celo maščevanju. |
|
|
| c. Ali je v skladu z veljavno zakonodajo žrtev stranka v kazenskem postopku? Ali lahko žrtev predloži dokaze in vpliva na postopek? Ali obstaja ustrezni organ, katerega naloga je, da v skladu s pravnim okvirom ali standardiziranimi postopki obvešča žrtve, pod pogoji, določenimi v notranjem pravu, o njihovih pravicah in storitvah, s katerimi razpolagajo ter nadaljnjem ukrepanju glede pritožbe, obtožbe, poteku preiskave ali postopka, in o svoji vlogi, kakor tudi o izidu primera. Če je odgovor pritrdilen, navedite organ, ki žrtvi zagotavlja vse vrste informacij in postopke. |
| Odgovor: Podatke bomo vnesli naknadno. |
| c. Ali je v skladu z veljavno zakonodajo žrtev stranka v kazenskem postopku? Ali lahko žrtev predloži dokaze in vpliva na postopek? Ali obstaja ustrezni organ, katerega naloga je, da v skladu s pravnim okvirom ali standardiziranimi postopki obvešča žrtve, pod pogoji, določenimi v notranjem pravu, o njihovih pravicah in storitvah, s katerimi razpolagajo ter nadaljnjem ukrepanju glede pritožbe, obtožbe, poteku preiskave ali postopka, in o svoji vlogi, kakor tudi o izidu primera. Če je odgovor pritrdilen, navedite organ, ki žrtvi zagotavlja vse vrste informacij in postopke. |
| Odgovor: Podatke bomo vnesli naknadno. |
|
|
| d. Ob upoštevanju obveznosti, določene v odstavkih od d–i, navedite informacije o tistih, ki o njih jamči notranji pravni okvir, ki določajo, čigava je naloga, da se zagotovi dostop do informacij in pravic ter postopkov, ki so na voljo za žrtve, in možne posledice v primeru nezagotavljanju ustreznih informacij ali storitev, kot je opredeljeno v notranjem pravu. Prosimo, navedite tudi naslednje informacije: ali bi se lahko zaslišanje opravi brez navzočnosti storilca (če je možno, kdo si prizadeva za to, in kakšne dodatne zahteve morajo biti izpolnjene), bi lahko bilo celotno sojenje zaprto za javnost, je srečanje žrtve in povzročitelja nujna, in če je odgovor pritrdilen, navedite podrobnosti. |
| Odgovor: Žrtev lahko v kazenskem postopku, ki teče po uradni dolžnosti prisostvuje kot oškodovanka ali priča. Informacije o tem, kakšen je njen položaj in pravice, mora posredovati sodišče, pred katerim teče postopek. Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno poučiti priče o njihovih pravicah, poleg tega osebe, ki so sicer oproščene pričanja (glej spodaj) pouči, da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, oz. brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik.18 |
|
| d. Ob upoštevanju obveznosti, določene v odstavkih od d–i, navedite informacije o tistih, ki o njih jamči notranji pravni okvir, ki določajo, čigava je naloga, da se zagotovi dostop do informacij in pravic ter postopkov, ki so na voljo za žrtve, in možne posledice v primeru nezagotavljanju ustreznih informacij ali storitev, kot je opredeljeno v notranjem pravu. Prosimo, navedite tudi naslednje informacije: ali bi se lahko zaslišanje opravi brez navzočnosti storilca (če je možno, kdo si prizadeva za to, in kakšne dodatne zahteve morajo biti izpolnjene), bi lahko bilo celotno sojenje zaprto za javnost, je srečanje žrtve in povzročitelja nujna, in če je odgovor pritrdilen, navedite podrobnosti. |
|
Odgovor: Žrtev lahko v kazenskem postopku, ki teče po uradni dolžnosti prisostvuje kot oškodovanka ali priča. Informacije o tem, kakšen je njen položaj in pravice, mora posredovati sodišče, pred katerim teče postopek. Sodišče, ki vodi postopek, je dolžno poučiti priče o njihovih pravicah, poleg tega osebe, ki so sicer oproščene pričanja (glej spodaj) pouči, da jim ni treba pričati, vsakokrat preden jih zasliši, oz. brž ko zve, da gre za okoliščine, zaradi katerih so oproščene dolžnosti pričevanja. Če priča izjavi, da se odpoveduje tej pravici in da želi pričati, se jo mora opozoriti, da se bo na njeno izpovedbo lahko oprla sodna odločba, četudi se bo na glavni obravnavi odpovedala pričevanju. Pouk in odgovor se vpišeta v zapisnik.18 Med postopkom ima žrtev/oškodovanka naslednje pravice:
Med sojenjem ima lahko (ni pa obvezno imeti) pooblaščenca. Da bi med sojenjem izvrševala svoje pravice, ki jih ima kot oškodovanka, ni treba vložiti formalne prošnje. Če jo sodišče med sojenjem povabi kot pričo na zaslišanje, se je dolžna odzvati vabilu in priti na sodišče ter odgovarjati na vprašanja. Običajno je zaslišana takoj za obdolžencem. Kot priča ima enake pravice kot med preiskavo. Lahko: - odkloni zaslišanje oziroma je oproščena zaslišanja, če ima dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti; je v sorodu z obdolžencem (njegov zakonec, zunajzakonski partner, mati ali oče, stara mati ali stari oče, otrok, vnukinja ali vnuk ali kakšen drug bližnji sorodnik); ali ne sme posredovati podatkov, ki jih je izvedela med opravljanjem svojega poklica; - odreče odgovor na posamezna vprašanja, če je verjetno, da bi z odgovorom spravila sebe ali svojega bližnjega sorodnika v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon; - zahteva in dobi povrnjene stroške, vključno s potnimi stroški, stroški za hrano in nastanitev in stroški zaradi odsotnosti z dela ali izgube dobička. Lahko prosi sodišče, da se med pričanjem obdolženca odstrani iz sodne dvorane. Sodišče lahko tudi prosi, da izključi javnost sojenja, če obravnavana dejstva zadevajo osebno ali družinsko življenje.18 |
|
|
| e. Ali morajo otroci pričati proti storilcem, ali obstaja izjema odobrena z notranjim pravom? Prosimo, navedite. Ali obstajajo posebni pravni ukrepi, vzpostavljeni za zaščito otrok kot žrtve in/ali prič (posebna postopkovna jamstva, kot so prepoved konfrontacije, uporaba tehnične opreme za zaslišanje, posebna podporo strokovnjaka za pravice otrok, itd.)? |
|
Odgovor: Otroci niso dolžni pričati v kazenskem postopku zoper svoje starše, sorojence stare starše ter strice in tete; dolžnosti pričevanja so po slovenski zakonodaji oproščene naslednje osebe: - obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti (otroci); - sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in - sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena; - v kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivega. |
|
| e. Ali morajo otroci pričati proti storilcem, ali obstaja izjema odobrena z notranjim pravom? Prosimo, navedite. Ali obstajajo posebni pravni ukrepi, vzpostavljeni za zaščito otrok kot žrtve in/ali prič (posebna postopkovna jamstva, kot so prepoved konfrontacije, uporaba tehnične opreme za zaslišanje, posebna podporo strokovnjaka za pravice otrok, itd.)? |
|
Odgovor: Otroci niso dolžni pričati v kazenskem postopku zoper svoje starše, sorojence stare starše ter strice in tete; dolžnosti pričevanja so po slovenski zakonodaji oproščene naslednje osebe: - obdolženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti (otroci); - sorodniki v stranski vrsti do vštetega tretjega kolena in - sorodniki po svaštvu do vštetega drugega kolena; - v kazenskem postopku, ki teče zaradi kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, kaznivega. Mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec. V postopkih kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja in kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, mora imeti mladoletni oškodovanec ves čas od uvedbe kazenskega postopka dalje pooblaščenca, ki skrbi za njegove pravice, še posebej v zvezi z zaščito njegove integritete med zaslišanjem pred sodiščem in uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka. Mladoletnemu oškodovancu, ki pooblaščenca še nima, postavi pooblaščenca sodišče po uradni dolžnosti izmed odvetnikov. V predkazenskem in kazenskem postopku je lahko ob mladoletnem oškodovancu navzoča oseba, ki ji oškodovanec zaupa. Takšna oseba je lahko navzoča tudi ob drugem oškodovancu, ki je žrtev nasilja. Otroci/mladoletniki, ki so kot priče povabljeni na glavno obravnavo zaradi zaslišanja, so takoj po zaslišanju odstranjeni iz sodne dvorane. Otroci mlajši od 15 let in oškodovanci kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zanemarjanje mladoletne osebe in surovega ravnanja ali trgovine z ljudmi, niso zaslišani na glavni obravnavi; sodišče njihovo izjavo prebere zapisnik njihovega zaslišanja iz preiskave. Če se kot pričo zaslišuje otroka, ki še ni stara štirinajst let, lahko senat sklene, naj bo med zasliševanjem javnost izključena.14 |
|
|
|
[1] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08. [2] Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Ur. l. RS, št. 15/76, 1/89, 14/89, 82/94, 29/95, 64/01, 16/04. [3] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. [4] Škrk, M. (2014) Strokovno mnenje oziroma strokovni pomislek glede vsebine Konvencije SE o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije. Odgovor na dopis Ministrstva za pravosodje št. 511-63/2012/7, z dne 21. 11. 2013, 15. 1. 2014. [5] Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94 - popr.,72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03, 43/04, 101/05, 14/07, 68/08, 77/09, 91/11, 47/13. [6] REACT: Ukrepaj zoper nasilje v družini! Projekt za podporo sistemu preprečevanja nasilja v družini. Poročilo o izsledkih aktivnosti v okviru projekta (2011) Pravno informacijski center nevladnih organizacij (PIC). Ljubljana. [7] Obran, N., Zabukovec, K., Društvo za nenasilno komunikacijo – DNK (2014) Nevladne organizacije Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, 15. 7. 2014. Dostopno na: http://www.drustvo-sos.si/nevladne-organizacije-vrhovnemu-sodiscu-republike-slovenije, 15. 7. 2014. [8] Horvat, V., Vrhovno sodišče RS (2014) Prošnja za zagotavljanje pravic žrtev. Vaš dopis z dne 14. 7. 2014, Sp EV 466/2014, 18. 8. 2014. [9] Obran, N. (2014) O obveščanju žrtev nasilja, Interno gradivo, 3. 6. 2014. [10] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, št. 2012/29/EU, z dne 25. oktobra 2012, Uradni list Evropske Unije, št. L 315, 14. november 2012. [11] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ, št. 2012/29/EU, z dne 25. oktobra 2012, Uradni list Evropske Unije, št. L 315, 14. november 2012. [12] Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Ur. l. RS, št. 63/94, 70/94 - popr.,72/98, 6/99, 66/00, 111/01, 56/03, 43/04, 101/05, 14/07, 68/08, 77/09, 91/11, 47/13. [13] Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), Ur. l. RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12 in 54/15. [14] Bervar Sternad, K. (2016) Odgovori na vprašanja glede Istanbulske konvencije. Interno gradivo. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
