|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 44. člen - Pristojnost |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za določitev pristojnosti za vsako kaznivo ravnanje v skladu s to konvencijo, kadar: a. je storjeno na njihovem ozemlju; ali b. je storjeno na ladji, ki pluje pod njihovo zastavo; ali c. je storjeno v zrakoplovu, registriranim po njihovem pravu; ali d. ga je storil njihov državljan; ali e. ga je storila oseba, ki običajno prebiva na njihovem ozemlju. 2. Pogodbenice si prizadevajo sprejeti potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za določitev pristojnosti za vsako kaznivo ravnanje, določeno v skladu s to konvencijo, kadar je storjeno proti njihovemu državljanu ali osebi, ki običajno prebiva na njihovem ozemlju. 3. Za pregon kaznivih ravnanj, določenih v skladu s 36., 37., 38. in 39. členom te konvencije, pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da njihova pristojnost ni podrejena pogoju, da dejanja veljajo za kazniva na ozemlju, kjer so bila storjena. 4. Za pregon kaznivih ravnanj, določenih v skladu s 36., 37., 38. in 39. členom te konvencije, pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da njihova pristojnost glede točk d. in e. prvega odstavka, ni podrejena pogoju, da se pregon lahko začne le po žrtvini prijavi kaznivega ravnanja ali predložitvi podatkov države, v kateri je bilo storjeno kaznivo ravnanje. 5. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za določitev pristojnosti za kazniva ravnanja, določena v skladu s to konvencijo, kadar je domnevni storilec na njihovem ozemlju in ga ne izročijo drugi pogodbenici izključno zaradi njegovega državljanstva. 6. Kadar več kakor ena pogodbenica uveljavlja pristojnost za domnevno kaznivo ravnanje, določeno v skladu s to konvencijo, se vpletene pogodbenice po potrebi posvetujejo glede določitve najprimernejše pristojnosti za pregon. 7. Brez poseganja na splošna pravila mednarodnega prava ta konvencija ne izključuje kazenske pristojnosti, ki jo izvaja pogodbenica v skladu s svojim notranjim pravom. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 44. člena Pristojnost | ||
| Primerjava med državami 44. člena Pristojnost | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali država določa pristojnost za kazniva dejanja zajeta v Konvenciji, glede na teritorialno načelo? Ali lahko vzpostavi pristojnost ne glede na državljanstvo storilca? |
|
Odgovor: Slovenska kazenska zakonodaja se uporabi po teritorialnem načelu (10. člen Kazenskega zakonika (KZ-1)1) v primerih, ki so našteti v 1. odstavku, v točkah a, b in c Konvencije. Če je kaznivo dejanje storil slovenski državljan ali državljanka (44. člen 1. odstavek točka d Konvencije), se uporabi zakonodaja RS po aktivnem personalitetnem načelu (12. člen KZ-1) v primeru, če je bilo dejanje storjeno v tujini. Če je bilo dejanje storjeno v tujini, storilec pa ni slovenski državljan, ampak ima pri nas le prebivališče, se naša zakonodaja lahko uporabi le ob dodatnem pogoju, da je žrtev slovenski državljan (pasivno personalitetno načelo iz 1. odstavka 13. člena KZ-1). V primeru, če je tudi žrtev tujec, pa mora biti dejanje kaznivo v državi, kjer je bilo storjeno oz. kaznivo po splošnih pravnih načelih (univerzalno načelo iz 2. odstavka 13. člena KZ-1). Samo zato, ker ima storilec prebivališče v Sloveniji, torej ni mogoče uporabiti naše kazenske zakonodaje2. Dr. Filipčič2 zato pravi, da bi morala Slovenija v skladu z 78. členom te Konvencije uveljaviti pridržek glede uporabe točke e 1. odstavka 44. člena Konvencije oz. pridržek glede uporabe v posebnih primerih (ob izpolnitvi dodatnih, prej navedenih pogojev). 2. odstavek 44. člena ni zavezujoča določba za države pogodbenice2. 3. odstavek 44. člena Konvencije določa, da pogoj za pregon kaznivih dejanj ne sme biti opredelitev dejanja kot kaznivega na ozemlju, kjer je bilo storjeno. Po slovenski zakonodaji je v primeru, če je bilo dejanje storjeno v tujini, pogoj za krajevno veljavnost našega zakona t. i. dvojna kaznivost: dejanje mora biti opredeljeno kot kaznivo tudi v državi storitve (3. odstavek 14. člena KZ-1). Naš zakon pa pozna izjeme od tega pravila: - če je dejanje storjeno proti državljanki ali državljanu Republike Slovenije, se storilec preganja z dovoljenjem ministra (4. odstavek 14. člena KZ-1), - če dejanje ni storjeno proti državljanu Republike Slovenije, je pregon storilca ravno tako vezan na dovoljenje ministra, ki pa je vezan na ugotovitev, da je dejanje kaznivo po splošnih pravnih načelih (5. odstavek 14. člena KZ-1)2. Dr. Filipčič2 tako zaključi, da bi morala Slovenija uveljaviti pridržek glede uporabe 3. odstavka 44. člena Konvencije, kar dopušča 78. člen Konvencije, ker mora biti po slovenski zakonodaji izpolnjen dodatni pogoj (dovoljenje ministra) za pregon storilca, kadar dejanje ni kaznivo na ozemlju storitve. Besedilo 4. odstavka 44. člena Konvencije se očitno navezuje le na pregon kaznivih dejanj, ki niso bila storjena na ozemlju države pogodbenice in v teh primerih zahteva, da se pregon začne po uradni dolžnosti. Ni jasno, zakaj tega pogoja ne postavlja tudi za primere, ko je dejanje izvršeno na ozemlju pogodbenice. Ne glede na navedeno nejasnost pa je treba zaključiti, da KZ-1 določa pregon na predlog za kaznivo dejanje posilstva (170. člen KZ-1) in spolnega nasilja (171. člen KZ-1), kadar storilec in žrtev živita v zakonski, zunajzakonski ali registrirani istospolni skupnosti. Pri ostalih kaznivih dejanjih začne in teče pregon po uradni dolžnosti ne glede na odnos med storilcem in žrtvijo. Dr. Filipčič zaključuje, da zaradi pregona na predlog pri kaznivem dejanju posilstva in spolnega nasilja, Slovenija ne izpolnjuje zahtev tega odstavka Konvencije in bi morala uveljaviti pridržek glede njegove uporabe, kar dopušča 78. člen Konvencije2. Če Slovenija ne izroči svojega državljana drugi državi, ker je storil katero od kaznivih dejanj iz Konvencije, je po 5. odstavku 44. člena Konvencije sama dolžna voditi kazenski postopek zoper njega. Slovensko kazensko pravo spoštuje navedeno načelo (aut dedere aut judicare). KZ-1 je usklajen s 5. odstavkom 44. člena Konvencije2. Pravila o izročitvi oz. predaji domnevnega storilca drugi državi določata Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU)4. »Posvetovanje glede določitve najprimernejše pristojnosti za pregon« ne predvideva nobeden od navedenih zakonov, vendar pa navedeno posvetovanje po Istanbulski konvenciji ni obvezno, ampak se izvede »po potrebi«. Vsaka pogodbenica torej lahko posvetovanje zavrne, zato dr. Filipčič meni, da Slovenija izpolnjuje določbo 6. odstavka 44. člena2. |
| a. Ali država določa pristojnost za kazniva dejanja zajeta v Konvenciji, glede na teritorialno načelo? Ali lahko vzpostavi pristojnost ne glede na državljanstvo storilca? |
|
Odgovor: Slovenska kazenska zakonodaja se uporabi po teritorialnem načelu (10. člen Kazenskega zakonika (KZ-1)1) v primerih, ki so našteti v 1. odstavku, v točkah a, b in c Konvencije. Če je kaznivo dejanje storil slovenski državljan ali državljanka (44. člen 1. odstavek točka d Konvencije), se uporabi zakonodaja RS po aktivnem personalitetnem načelu (12. člen KZ-1) v primeru, če je bilo dejanje storjeno v tujini. Če je bilo dejanje storjeno v tujini, storilec pa ni slovenski državljan, ampak ima pri nas le prebivališče, se naša zakonodaja lahko uporabi le ob dodatnem pogoju, da je žrtev slovenski državljan (pasivno personalitetno načelo iz 1. odstavka 13. člena KZ-1). V primeru, če je tudi žrtev tujec, pa mora biti dejanje kaznivo v državi, kjer je bilo storjeno oz. kaznivo po splošnih pravnih načelih (univerzalno načelo iz 2. odstavka 13. člena KZ-1). Samo zato, ker ima storilec prebivališče v Sloveniji, torej ni mogoče uporabiti naše kazenske zakonodaje2. Dr. Filipčič2 zato pravi, da bi morala Slovenija v skladu z 78. členom te Konvencije uveljaviti pridržek glede uporabe točke e 1. odstavka 44. člena Konvencije oz. pridržek glede uporabe v posebnih primerih (ob izpolnitvi dodatnih, prej navedenih pogojev). 2. odstavek 44. člena ni zavezujoča določba za države pogodbenice2. 3. odstavek 44. člena Konvencije določa, da pogoj za pregon kaznivih dejanj ne sme biti opredelitev dejanja kot kaznivega na ozemlju, kjer je bilo storjeno. Po slovenski zakonodaji je v primeru, če je bilo dejanje storjeno v tujini, pogoj za krajevno veljavnost našega zakona t. i. dvojna kaznivost: dejanje mora biti opredeljeno kot kaznivo tudi v državi storitve (3. odstavek 14. člena KZ-1). Naš zakon pa pozna izjeme od tega pravila: - če je dejanje storjeno proti državljanki ali državljanu Republike Slovenije, se storilec preganja z dovoljenjem ministra (4. odstavek 14. člena KZ-1), - če dejanje ni storjeno proti državljanu Republike Slovenije, je pregon storilca ravno tako vezan na dovoljenje ministra, ki pa je vezan na ugotovitev, da je dejanje kaznivo po splošnih pravnih načelih (5. odstavek 14. člena KZ-1)2. Dr. Filipčič2 tako zaključi, da bi morala Slovenija uveljaviti pridržek glede uporabe 3. odstavka 44. člena Konvencije, kar dopušča 78. člen Konvencije, ker mora biti po slovenski zakonodaji izpolnjen dodatni pogoj (dovoljenje ministra) za pregon storilca, kadar dejanje ni kaznivo na ozemlju storitve. Besedilo 4. odstavka 44. člena Konvencije se očitno navezuje le na pregon kaznivih dejanj, ki niso bila storjena na ozemlju države pogodbenice in v teh primerih zahteva, da se pregon začne po uradni dolžnosti. Ni jasno, zakaj tega pogoja ne postavlja tudi za primere, ko je dejanje izvršeno na ozemlju pogodbenice. Ne glede na navedeno nejasnost pa je treba zaključiti, da KZ-1 določa pregon na predlog za kaznivo dejanje posilstva (170. člen KZ-1) in spolnega nasilja (171. člen KZ-1), kadar storilec in žrtev živita v zakonski, zunajzakonski ali registrirani istospolni skupnosti. Pri ostalih kaznivih dejanjih začne in teče pregon po uradni dolžnosti ne glede na odnos med storilcem in žrtvijo. Dr. Filipčič zaključuje, da zaradi pregona na predlog pri kaznivem dejanju posilstva in spolnega nasilja, Slovenija ne izpolnjuje zahtev tega odstavka Konvencije in bi morala uveljaviti pridržek glede njegove uporabe, kar dopušča 78. člen Konvencije2. Če Slovenija ne izroči svojega državljana drugi državi, ker je storil katero od kaznivih dejanj iz Konvencije, je po 5. odstavku 44. člena Konvencije sama dolžna voditi kazenski postopek zoper njega. Slovensko kazensko pravo spoštuje navedeno načelo (aut dedere aut judicare). KZ-1 je usklajen s 5. odstavkom 44. člena Konvencije2. Pravila o izročitvi oz. predaji domnevnega storilca drugi državi določata Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU (ZSKZDČEU)4. »Posvetovanje glede določitve najprimernejše pristojnosti za pregon« ne predvideva nobeden od navedenih zakonov, vendar pa navedeno posvetovanje po Istanbulski konvenciji ni obvezno, ampak se izvede »po potrebi«. Vsaka pogodbenica torej lahko posvetovanje zavrne, zato dr. Filipčič meni, da Slovenija izpolnjuje določbo 6. odstavka 44. člena2. |
 |
| b. Ali zakonodaja dovoljuje kazenski pregon storilca in kaznivih dejanj, navedenih v Konvenciji, storjenih na drugem, tujem ozemlju? Ali je država glede prebivališča vzela pridržek? |
|
Odgovor: Država Slovenija je vzela pridržek glede točke e prvega odstavka 44. člena Konvencije in tretjega in četrtega odstavka tega člena. Obran5 glede točke e prvega odstavka tega člena pravi, da je Vlada RS v Predlogu Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima6 pojasnila, da slovensko materialno kazensko pravo ne pozna pojma običajno prebivališče (habitual residence). Tega pojma ni niti na drugih pravnih področjih. V tem pogledu je pridržek smiseln. Glede tretjega odstavka 44. člena Obran5, navede besedilo iz Predloga Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima6, in sicer da je po slovenski zakonodaji t.i. dvojna kaznivost pogoj za pristojnost Republike Slovenije, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini (3. odstavek 14. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)7), v določenih primerih pa se sme storilec preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje. Vendar pa Obran misli, da bi veljalo o spremembi te določbe KZ-1 razmisliti, saj si lahko zamislimo primere, ko slovenski državljan stori kaznivo dejanje nasilja v družini v kateri od držav, kjer nasilje nad ženskami ni kaznivo (saj sicer slovenski KZ-1 velja za slovenskega državljana tudi, če kaznivo dejanje stori v tujini, kot piše v 12. člen KZ-1). Obran doda, da se zavedamo, da bi bil glede spremembe te določbe potreben temeljit razmislek, a menimo, da pridržek ustavlja vsake poskuse oz. razpravo za spremembo, zato bi ga bilo potrebno odpraviti. Za četrti odstavek 44. člena Vlada RS v Predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima6 pojasnjuje, da se nekatera konvencijska kazniva dejanja, kot npr. posilstvo in spolno nasilje, v Republiki Sloveniji preganjajo na predlog, če so storjena v zakonski, zunajzakonski zvezi ali registrirani istospolni skupnosti. Iz tega vidika je pridržek smiseln, zaključi Obran5. |
| b. Ali zakonodaja dovoljuje kazenski pregon storilca in kaznivih dejanj, navedenih v Konvenciji, storjenih na drugem, tujem ozemlju? Ali je država glede prebivališča vzela pridržek? |
|
Odgovor: Država Slovenija je vzela pridržek glede točke e prvega odstavka 44. člena Konvencije in tretjega in četrtega odstavka tega člena. Obran5 glede točke e prvega odstavka tega člena pravi, da je Vlada RS v Predlogu Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima6 pojasnila, da slovensko materialno kazensko pravo ne pozna pojma običajno prebivališče (habitual residence). Tega pojma ni niti na drugih pravnih področjih. V tem pogledu je pridržek smiseln. Glede tretjega odstavka 44. člena Obran5, navede besedilo iz Predloga Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima6, in sicer da je po slovenski zakonodaji t.i. dvojna kaznivost pogoj za pristojnost Republike Slovenije, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini (3. odstavek 14. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)7), v določenih primerih pa se sme storilec preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje. Vendar pa Obran misli, da bi veljalo o spremembi te določbe KZ-1 razmisliti, saj si lahko zamislimo primere, ko slovenski državljan stori kaznivo dejanje nasilja v družini v kateri od držav, kjer nasilje nad ženskami ni kaznivo (saj sicer slovenski KZ-1 velja za slovenskega državljana tudi, če kaznivo dejanje stori v tujini, kot piše v 12. člen KZ-1). Obran doda, da se zavedamo, da bi bil glede spremembe te določbe potreben temeljit razmislek, a menimo, da pridržek ustavlja vsake poskuse oz. razpravo za spremembo, zato bi ga bilo potrebno odpraviti. Za četrti odstavek 44. člena Vlada RS v Predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima6 pojasnjuje, da se nekatera konvencijska kazniva dejanja, kot npr. posilstvo in spolno nasilje, v Republiki Sloveniji preganjajo na predlog, če so storjena v zakonski, zunajzakonski zvezi ali registrirani istospolni skupnosti. Iz tega vidika je pridržek smiseln, zaključi Obran5. |
|
|
| c. Ali zakonodaja dopušča kazenski pregon kaznivih dejanj iz Konvencije na podlagi državljanstva ali dovoljenja za prebivanje? |
|
Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
| c. Ali zakonodaja dopušča kazenski pregon kaznivih dejanj iz Konvencije na podlagi državljanstva ali dovoljenja za prebivanje? |
|
Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
|
|
| d. Ali obstaja pravilo, ki spodbija postopek pregona dvojne kaznivosti (dejanje je treba dokazati kot kaznivo dejanje, na obeh ozemljih: v državi, kjer je storjeno kaznivo dejanje in v državi, od koder storilec prihaja) glede na 36., 37., 38. in 39. člen Konvencije? Prosimo, preverite zadržke, ki jih je država vzela v povezavi s tem? |
|
Odgovor: Država Slovenija je vzela pridržek glede točke e prvega odstavka 44. člena Konvencije in tretjega in četrtega odstavka tega člena. Obran8 glede točke e prvega odstavka tega člena pravi, da je Vlada RS v Predlogu Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima2 pojasnila, da slovensko materialno kazensko pravo ne pozna pojma običajno prebivališče (habitual residence). Tega pojma ni niti na drugih pravnih področjih. V tem pogledu je pridržek smiseln. Glede tretjega odstavka 44. člena Obran8, navede besedilo iz Predloga Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima9, in sicer da je po slovenski zakonodaji t.i. dvojna kaznivost pogoj za pristojnost Republike Slovenije, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini (3. odstavek 14. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)10), v določenih primerih pa se sme storilec preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje. Vendar pa Obran misli, da bi veljalo o spremembi te določbe KZ-1 razmisliti, saj si lahko zamislimo primere, ko slovenski državljan stori kaznivo dejanje nasilja v družini v kateri od držav, kjer nasilje nad ženskami ni kaznivo (saj sicer slovenski KZ-1 velja za slovenskega državljana tudi, če kaznivo dejanje stori v tujini, kot piše v 12. člen KZ-1). Obran doda, da se zavedamo, da bi bil glede spremembe te določbe potreben temeljit razmislek, a menimo, da pridržek ustavlja vsake poskuse oz. razpravo za spremembo, zato bi ga bilo potrebno odpraviti. Za četrti odstavek 44. člena Vlada RS v Predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima9 pojasnjuje, da se nekatera konvencijska kazniva dejanja, kot npr. posilstvo in spolno nasilje, v Republiki Sloveniji preganjajo na predlog, če so storjena v zakonski, zunajzakonski zvezi ali registrirani istospolni skupnosti. Iz tega vidika je pridržek smiseln, zaključi Obran8. |
| d. Ali obstaja pravilo, ki spodbija postopek pregona dvojne kaznivosti (dejanje je treba dokazati kot kaznivo dejanje, na obeh ozemljih: v državi, kjer je storjeno kaznivo dejanje in v državi, od koder storilec prihaja) glede na 36., 37., 38. in 39. člen Konvencije? Prosimo, preverite zadržke, ki jih je država vzela v povezavi s tem? |
|
Odgovor: Država Slovenija je vzela pridržek glede točke e prvega odstavka 44. člena Konvencije in tretjega in četrtega odstavka tega člena. Obran8 glede točke e prvega odstavka tega člena pravi, da je Vlada RS v Predlogu Zakon o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima2 pojasnila, da slovensko materialno kazensko pravo ne pozna pojma običajno prebivališče (habitual residence). Tega pojma ni niti na drugih pravnih področjih. V tem pogledu je pridržek smiseln. Glede tretjega odstavka 44. člena Obran8, navede besedilo iz Predloga Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima9, in sicer da je po slovenski zakonodaji t.i. dvojna kaznivost pogoj za pristojnost Republike Slovenije, če je bilo kaznivo dejanje storjeno v tujini (3. odstavek 14. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)10), v določenih primerih pa se sme storilec preganjati z dovoljenjem ministra za pravosodje. Vendar pa Obran misli, da bi veljalo o spremembi te določbe KZ-1 razmisliti, saj si lahko zamislimo primere, ko slovenski državljan stori kaznivo dejanje nasilja v družini v kateri od držav, kjer nasilje nad ženskami ni kaznivo (saj sicer slovenski KZ-1 velja za slovenskega državljana tudi, če kaznivo dejanje stori v tujini, kot piše v 12. člen KZ-1). Obran doda, da se zavedamo, da bi bil glede spremembe te določbe potreben temeljit razmislek, a menimo, da pridržek ustavlja vsake poskuse oz. razpravo za spremembo, zato bi ga bilo potrebno odpraviti. Za četrti odstavek 44. člena Vlada RS v Predlogu Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima9 pojasnjuje, da se nekatera konvencijska kazniva dejanja, kot npr. posilstvo in spolno nasilje, v Republiki Sloveniji preganjajo na predlog, če so storjena v zakonski, zunajzakonski zvezi ali registrirani istospolni skupnosti. Iz tega vidika je pridržek smiseln, zaključi Obran8. |
|
|
| e. Ali obstajajo dodatne zahteve za člene (od 36. do 39. člena) glede pogojev prijavljanja kaznivih dejanj s strani žrtve ali prenašanjem informacij s pomočjo državnih organov iz države na ozemlje, kjer se je zgodilo kaznivo dejanje? |
| Odgovor: Kazenski zakonik (KZ-1)11 oz. postopek nima posebnih zahtev glede tega, veljajo splošna pravila.12 |
| e. Ali obstajajo dodatne zahteve za člene (od 36. do 39. člena) glede pogojev prijavljanja kaznivih dejanj s strani žrtve ali prenašanjem informacij s pomočjo državnih organov iz države na ozemlje, kjer se je zgodilo kaznivo dejanje? |
| Odgovor: Kazenski zakonik (KZ-1)11 oz. postopek nima posebnih zahtev glede tega, veljajo splošna pravila.12 |
|
|
| f. Ali se lahko pogodbenice Konvencije med seboj posvetujejo, da bi ugotovile najbolj ustrezen pravni način pregona? |
|
Odgovor: Slovenija je sprejela več pravnih dokumentov glede mednarodne pravne pomoči, tudi v kazenskih zadevah.12Leta 2013 je sprejela Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije13. |
| f. Ali se lahko pogodbenice Konvencije med seboj posvetujejo, da bi ugotovile najbolj ustrezen pravni način pregona? |
|
Odgovor: Slovenija je sprejela več pravnih dokumentov glede mednarodne pravne pomoči, tudi v kazenskih zadevah.12Leta 2013 je sprejela Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije13. |
|
|
| g. Ali obstajajo še dodatna pravna podlaga za vzpostavitev pristojnosti v primerih nasilja nad ženskami po mednarodnem pravu? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, navedite. |
|
Odgovor: Dodatna pravna podlaga ne obstaja. |
| g. Ali obstajajo še dodatna pravna podlaga za vzpostavitev pristojnosti v primerih nasilja nad ženskami po mednarodnem pravu? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, navedite. |
|
Odgovor: Dodatna pravna podlaga ne obstaja. |
|
|
|
[1] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [2] Filipčič, K., Mnenje o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije za Ministrstvo za pravosodje, z dne 24. 1. 2014. [3] Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Ur. l. RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo in 47/13. [4] Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU), Ur. l. RS, št. 102/07, 9/11 – ZP-1G in 48/13 – ZSKZDČEU-1. [5] Obran, N. (2015) O pridržkih k Istanbulski konvenciji. Interno gradivo. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo. [6] Erjavec, K., Minister za zunanje zadeve (2014)Predlog Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, št. : IPP-5612-70/2014, 19. 12. 2014. Dostopno na: http://vrs-3.vlada.si/imis/imisnet.nsf/0/5E6D472FCCDD95D4C1257F08004093E6/$FILE/t9613055.PDF?OpenElement, 25. 11. 2015. [7] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/2008 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [8] Obran, N. (2015) O pridržkih k Istanbulski konvenciji. Interno gradivo. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo. [9] Erjavec, K., Minister za zunanje zadeve (2014)Predlog Zakona o ratifikaciji Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, št. : IPP-5612-70/2014, 19. 12. 2014. Dostopno na: http://vrs-3.vlada.si/imis/imisnet.nsf/0/5E6D472FCCDD95D4C1257F08004093E6/$FILE/t9613055.PDF?OpenElement, 25. 11. 2015. [10] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/2008 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [11] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [12] Bervar Sternad, K. (2016) Odgovori na vprašanja glede Istanbulske konvencije. Interno gradivo. [13] Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, Ur. l. RS, št. 102/07, 9/11 – ZP-1G in 48/13 – ZSKZDČEU-1. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
