|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 42. člen - Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti« |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se v kazenskih postopkih, sproženih po storitvi katerega koli nasilnega dejanja, ki ga zajema področje uporabe te konvencije, kultura, običaji, vera, tradicija ali t. i. ''čast'' ne štejejo kot opravičilo za taka dejanja. To se nanaša zlasti na trditev, da je žrtev prekršila kulturna, verska, družbena ali tradicionalna pravila ali običaje primernega obnašanja. 2. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, s katerimi zagotovijo, da prepričevanje otroka s strani druge osebe, da stori katero od dejanj iz prejšnjega odstavka, ne sme zmanjšati kazenske odgovornosti te osebe za storjena dejanja. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 42. člena Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti« | ||
| Primerjava med državami 42. člena Nesprejemljivo opravičevanje zločinov, vključno z zločini, storjenimi v imenu t. i. »časti« | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali v kazenski ali drugi zakonodaji obstaja podlaga, ki bi se lahko uporabljala za opravičevanje nasilja nad ženskami, kot je opredeljeno v Konvenciji, zaradi kulture, vere, ali drugih osebnih okoliščin? |
|
Odgovor: Dr. Filipčič1 je v svojem mnenju glede tega člena zapisala: 1. odstavek 42. člena se nanaša na prepoved izključitve protipravnosti kaznivih dejanj zaradi upoštevanja kulture, običajev, časti in drugih podobnih razlogov. Po zakonodaji RS je protipravnost dejanja lahko izključena zaradi silobrana, opravičljive skrajne sile, privolitve oškodovanca (samo pri disponibilnih dobrinah). V okviru nobenega od teh institutov ni mogoče upoštevati kulture, običajev ali časti kot razloge za izključitev protipravnosti dejanja. Čeprav izraz »justification« iz 1. odstavka Istanbulske konvencije praviloma ne zajema tudi izključitve krivde, Filipčič1 poudari, da v našem sistemu ni mogoče izključiti krivde zaradi sklicevanja storilca na navedene okoliščine. To bi bilo eventualno mogoče le ob priznanju neizogibne pravne zmote (če je bil storilec iz utemeljenega razloga prepričan, da njegovo ravnanje ni prepovedano), vendar takšnega razloga ni mogoče subsumirati v okvir utemeljenih razlogov po 2. odstavku 31. člena KZ-1. Olajševalnih okoliščin pojem »justification« ne zajema, saj sodijo že v področje odmere kazni, ko ni torej razlogov za izključitev protipravnosti ali krivde. 2. odstavek 42. člena zahteva od držav, da zagotovijo kazensko odgovornost oseb, ki napeljejo mladoletne osebe (pod starostjo za kazensko odgovornost) k storitvi katerega od kaznivih dejanj iz Istanbulske konvencije. Po zakonodaji RS se napeljevalec kaznuje, kakor da bi dejanje storil sam (37. člen KZ-1) in njegova odgovornost ni odvisna od krivde neposrednega storilca. Poleg tega pozna Kazenski zakonik tudi institut posrednega storilca (20. člen KZ-1) za primere, kadar vplivanje na neposrednega storilca presega opredelitev napeljevanja1. |
 |
| a. Ali v kazenski ali drugi zakonodaji obstaja podlaga, ki bi se lahko uporabljala za opravičevanje nasilja nad ženskami, kot je opredeljeno v Konvenciji, zaradi kulture, vere, ali drugih osebnih okoliščin? |
|
Odgovor: Dr. Filipčič1 je v svojem mnenju glede tega člena zapisala: 1. odstavek 42. člena se nanaša na prepoved izključitve protipravnosti kaznivih dejanj zaradi upoštevanja kulture, običajev, časti in drugih podobnih razlogov. Po zakonodaji RS je protipravnost dejanja lahko izključena zaradi silobrana, opravičljive skrajne sile, privolitve oškodovanca (samo pri disponibilnih dobrinah). V okviru nobenega od teh institutov ni mogoče upoštevati kulture, običajev ali časti kot razloge za izključitev protipravnosti dejanja. Čeprav izraz »justification« iz 1. odstavka Istanbulske konvencije praviloma ne zajema tudi izključitve krivde, Filipčič1 poudari, da v našem sistemu ni mogoče izključiti krivde zaradi sklicevanja storilca na navedene okoliščine. To bi bilo eventualno mogoče le ob priznanju neizogibne pravne zmote (če je bil storilec iz utemeljenega razloga prepričan, da njegovo ravnanje ni prepovedano), vendar takšnega razloga ni mogoče subsumirati v okvir utemeljenih razlogov po 2. odstavku 31. člena KZ-1. Olajševalnih okoliščin pojem »justification« ne zajema, saj sodijo že v področje odmere kazni, ko ni torej razlogov za izključitev protipravnosti ali krivde. 2. odstavek 42. člena zahteva od držav, da zagotovijo kazensko odgovornost oseb, ki napeljejo mladoletne osebe (pod starostjo za kazensko odgovornost) k storitvi katerega od kaznivih dejanj iz Istanbulske konvencije. Po zakonodaji RS se napeljevalec kaznuje, kakor da bi dejanje storil sam (37. člen KZ-1) in njegova odgovornost ni odvisna od krivde neposrednega storilca. Poleg tega pozna Kazenski zakonik tudi institut posrednega storilca (20. člen KZ-1) za primere, kadar vplivanje na neposrednega storilca presega opredelitev napeljevanja1. MP2 v svojem mnenju piše, da: Konvencija od držav pristopnic pričakuje kriminalizacijo t. i. zavržnih umorov iz časti, za katere menimo, da ne sodijo v slovenski Kazenski zakonik. Glede na napredek kazenskega prava v zadnjih nekaj stoletjih je popolnoma razumljivo, da čast moškega partnerja ali "rodbine" nikoli ne more biti "opravičilo" za umor ženske. Vključevanje takšnih zastarelih določb v Kazenski zakonik bi zato metalo slabo luč na dovršenost našega kazenskega prava in pomenilo spuščanje visokega standarda varstva človekovih pravic, h kateremu je Slovenija zavezana. V izogib situaciji, kjer bi morebitni migranti s seboj prinesli svoje plemensko pravo in z njim tudi prakso umora iz časti, imajo evropske države urejen celovit korpus kazenske zakonodaje, ki velja za vse osebe na njihovem ozemlju brez izjem. Po mnenju PIC3, Kazenski zakonik (KZ-1) z nobenim od navedenih institutov ne predvideva, da kultura, običaji, vera, tradicija ali t. i. čast izključujejo protipravnost ravnanja oziroma opravičujejo ravnanje storilca zaradi navedenih okoliščin do te mere, da ravnanje ne bi moglo biti kvalificirano kot kaznivo dejanje. Naslednji instituti pa izključujejo krivdo storilcev (ravnanje je kaznivo dejanje, vendar pa storilec, če so izpolnjeni pogoji, za ravnanje ni kriv. To pomeni, da se ga ne more kaznovati, saj mora biti za izrek kazenske sankcije storilec kaznivega dejanja kriv. Kriv je storilec, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven in je ravnal z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali bi se moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, in niso podani razlogi, ki izključujejo krivdo): - Neprištevnost (29. člen KZ-1): Storilec ni prišteven, če ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manj razvitosti. - Dejanska zmota (30. člen KZ-1): Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno. Za kaznivo dejanje, ki se stori iz malomarnosti, krivda storilca ne more biti izključena, če je bil v zmoti glede okoliščin, ki bi se jih v mejah potrebne pazljivosti moral in mogel zavedati. - Pravna zmota (31. člen KZ-1): Storilec kaznivega dejanja, ki iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom, ni kriv. Ni upravičenih razlogov iz prvega odstavka tega člena, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila. |
 |
| b. V kolikor je otrok storilec nasilja nad ženskami, je pobudnik kazensko odgovoren za to dejanje? Prosimo, komentirajte. |
| Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
| b. V kolikor je otrok storilec nasilja nad ženskami, je pobudnik kazensko odgovoren za to dejanje? Prosimo, komentirajte. |
| Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
|
|
|
[1] Filipčič, K., Mnenje o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije za Ministrstvo za pravosodje, z dne 24. 1. 2014. [2] Pličanič, S., Ban, N., Ministrstvo za pravosodje – MP (2013) Odgovor Ministrstva za pravosodje državni sekretarki Tamari Vonta: Odgovor na vaš dopis 070-9/2013/1 – vprašanje ratifikacij določenih mednarodnih dokumentov, št. 070-4/2013/2, 22. 8. 2013. [3] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
