|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 39. člen - Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija |
|
Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se naslednja naklepna dejanja opredelijo kot kazniva: a. izvajanje prisilne prekinitve nosečnosti brez predhodne in zavestne privolitve ženske; b. opravljanje operacije, katere namen ali posledica je prenehanje ženske sposobnosti za naravno reprodukcijo brez njene predhodne in zavestne privolitve ali razumevanja postopka. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 39. člena Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija | ||
| Primerjava med državami 39. člena Prisilna prekinitev nosečnosti in prisilna sterilizacija | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali sta prisilni splav in prisilna sterilizacija, kot sta opredeljena v 39. členu Konvencije, kaznivo dejanje? Če je odgovor pritrdilen navedite opredelitev, predpisano sankcijo, vir, in ga primerjajte z opredelitvijo v Konvenciji. Navedite komentar, če obstajajo razlike. |
|
Odgovor: Dr. Filipčič1 pravi, da sterilizacija predstavlja poseg v človekovo telo s trajnimi posledicami in zato po zakonodaji RS predstavlja kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po Kazenskem zakoniku (KZ-1)2 in je ni potrebno posebej inkriminirati. Sterilizacija je vedno protipravna (in predstavlja kaznivo dejanje), kadar niso izpolnjeni zakonski pogoji iz Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok3 (starost 35 let, izrecna prošnja za sterilizacijo, odločanje komisije ...). Po naši zakonodaji je sterilizacija protipravna kljub predhodni privolitvi ženske, če niso izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji (starost, postopek), kar pomeni, da je slovenska zakonodaja strožja od Konvencije. Filipčič zaključi, da se KZ-1 sklada s tem členom Konvencije1. |
 |
| a. Ali sta prisilni splav in prisilna sterilizacija, kot sta opredeljena v 39. členu Konvencije, kaznivo dejanje? Če je odgovor pritrdilen navedite opredelitev, predpisano sankcijo, vir, in ga primerjajte z opredelitvijo v Konvenciji. Navedite komentar, če obstajajo razlike. |
|
Odgovor: Dr. Filipčič1 pravi, da sterilizacija predstavlja poseg v človekovo telo s trajnimi posledicami in zato po zakonodaji RS predstavlja kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po Kazenskem zakoniku (KZ-1)2 in je ni potrebno posebej inkriminirati. Sterilizacija je vedno protipravna (in predstavlja kaznivo dejanje), kadar niso izpolnjeni zakonski pogoji iz Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok3 (starost 35 let, izrecna prošnja za sterilizacijo, odločanje komisije ...). Po naši zakonodaji je sterilizacija protipravna kljub predhodni privolitvi ženske, če niso izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji (starost, postopek), kar pomeni, da je slovenska zakonodaja strožja od Konvencije. Filipčič zaključi, da se KZ-1 sklada s tem členom Konvencije1. Prisilna prekinitev nosečnosti je inkriminirana v 2. odstavku 121. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), Nedovoljen poseg v nosečnost: (1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (3) Kdor z uporabo metod oploditve z medicinsko pomočjo vpliva na izbiro spola bodočega otroka, razen če naj bi se s tem izognilo hudi dedni bolezni, vezani na spol, se kaznuje z zaporom do treh let. (4) Enako kot v prejšnjem odstavku tega člena se kaznuje, kdor protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva. (5) Enako kot v tretjem odstavku tega člena se kaznuje, kdor trguje s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in z zgodnjimi človeškimi zarodki. (6) Če ima dejanje iz prejšnjih odstavkov za posledico posebno hudo telesno poškodbo ženske, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (7) Če ženska zaradi dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. KZ-1 v 121. členu zajema določbo Konvencije, poleg tega pa inkriminira tudi prekinitev nosečnosti noseči ženski z njeno privolitvijo ali pomoč pri tem v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom. Slovenska kazenska zakonodaja je torej glede prekinitve nosečnosti precej strožja od določbe konvencije, saj kot kaznivo dejanje opredeljuje tudi prekinitev nosečnosti noseči ženski z njeno privolitvijo v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom. Pri tem kaznivem dejanju torej tudi zavestna privolitev ne more izključiti protipravnosti ravnanja, poleg tega pa slovenski KZ-1 inkriminira tudi pomoč pri nedovoljeni prekinitvi nosečnosti, ki je Konvencija ne inkriminira. Tudi pri tem členu Konvencije je mogoč pridržek države, da se ne uporablja ali pa le v posebnih primerih (78. člen Konvencije), kar pa za slovenski pravni red niti ni relevantno, saj KZ-1 pri takem ravnanju precej širi cono kaznivosti v primerjavi s Konvencijo, pravi PIC4. Vendar pa bi po mnenju Ministrstva za pravosodje5: implementacija tega člena v delu, ki se nanaša na vprašanja nezakonitega splava, pomenila prenos dela dosedanje reproduktivne zakonodaje s civilnega področja na kazenskopravno področje. Konvencija namreč kriminalizira splav brez materinega soglasja v vseh primerih, tudi če je materino življenje v nevarnosti, sama pa ni sposobna dati privolitve. Zato menimo, da je potrebna predhodna ustavna presoja tega člena z vidika 55. člena (svobodno odločanje o rojstvih otrok), 17. člena (nedotakljivost človekovega življenja) ter morda celo z vidika 34. člena (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) Ustave Republike Slovenije. |
 |
| b. Če sta prisilni splav in prisilna sterilizacija kaznivo dejanje, koliko obsodb je bilo vloženih v zadnjih dveh letih? Prosimo, navedite na letni osnovi. Katere so najpogostejše sankcije? Ali podatki o storilcih in žrtvah: spol, starost, odnos z žrtvijo dostopni? Če je odgovor pritrdilen, navedite ustrezne informacije. |
| Odgovor: Ni javno dostopnih podatkov. |
| b. Če sta prisilni splav in prisilna sterilizacija kaznivo dejanje, koliko obsodb je bilo vloženih v zadnjih dveh letih? Prosimo, navedite na letni osnovi. Katere so najpogostejše sankcije? Ali podatki o storilcih in žrtvah: spol, starost, odnos z žrtvijo dostopni? Če je odgovor pritrdilen, navedite ustrezne informacije. |
| Odgovor: Ni javno dostopnih podatkov. |
|
|
| c. Če sta prisilni splav in prisilna sterilizacija kaznivo dejanje, kdo sproži kazenski pregon (javni tožilec ali zasebni tožilec/žrtev)? |
|
Odgovor: Glede na to kdo začne in vodi kazenski postopek, poznamo več vrst kaznivih dejanj: - kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, - kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog, - kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo6. Evidentno je, da se velika večina kaznivih dejanj, ki jih ureja Konvencija, po slovenski materialno pravni kazenski zakonodaji začne po uradni dolžnosti, zato je tudi kazenski postopek popolnoma neodvisen od volje žrtve. Tudi v primerih pregona in zastopanja obtožb za kazniva dejanja, katerih pregon se po slovenskih kazenskopravnih določbah začne na predlog žrtve oziroma oškodovanca, lahko v nadaljevanju prevzame državni tožilec ali tožilka7. Prisilna prekinitev nosečnosti je inkriminirana v 2. odstavku 121. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)8, Nedovoljen poseg v nosečnost: (1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (3) Kdor z uporabo metod oploditve z medicinsko pomočjo vpliva na izbiro spola bodočega otroka, razen če naj bi se s tem izognilo hudi dedni bolezni, vezani na spol, se kaznuje z zaporom do treh let. (4) Enako kot v prejšnjem odstavku tega člena se kaznuje, kdor protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva. (5) Enako kot v tretjem odstavku tega člena se kaznuje, kdor trguje s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in z zgodnjimi človeškimi zarodki. (6) Če ima dejanje iz prejšnjih odstavkov za posledico posebno hudo telesno poškodbo ženske, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (7) Če ženska zaradi dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. |
| c. Če sta prisilni splav in prisilna sterilizacija kaznivo dejanje, kdo sproži kazenski pregon (javni tožilec ali zasebni tožilec/žrtev)? |
|
Odgovor: Glede na to kdo začne in vodi kazenski postopek, poznamo več vrst kaznivih dejanj: - kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, - kazniva dejanja, ki se preganjajo na predlog, - kazniva dejanja, ki se preganjajo na zasebno tožbo6. Evidentno je, da se velika večina kaznivih dejanj, ki jih ureja Konvencija, po slovenski materialno pravni kazenski zakonodaji začne po uradni dolžnosti, zato je tudi kazenski postopek popolnoma neodvisen od volje žrtve. Tudi v primerih pregona in zastopanja obtožb za kazniva dejanja, katerih pregon se po slovenskih kazenskopravnih določbah začne na predlog žrtve oziroma oškodovanca, lahko v nadaljevanju prevzame državni tožilec ali tožilka7. Prisilna prekinitev nosečnosti je inkriminirana v 2. odstavku 121. člena Kazenskega zakonika (KZ-1)8, Nedovoljen poseg v nosečnost: (1) Kdor v nasprotju z zdravstvenimi pogoji in načinom umetne prekinitve nosečnosti, ki so določeni z zakonom, noseči ženski z njeno privolitvijo prekine nosečnost, začne prekinjati ali ji pomaga pri prekinitvi nosečnosti, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (2) Kdor noseči ženski brez njene privolitve prekine ali začne prekinjati nosečnost, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (3) Kdor z uporabo metod oploditve z medicinsko pomočjo vpliva na izbiro spola bodočega otroka, razen če naj bi se s tem izognilo hudi dedni bolezni, vezani na spol, se kaznuje z zaporom do treh let. (4) Enako kot v prejšnjem odstavku tega člena se kaznuje, kdor protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva. (5) Enako kot v tretjem odstavku tega člena se kaznuje, kdor trguje s semenskimi celicami, neoplojenimi jajčnimi celicami in z zgodnjimi človeškimi zarodki. (6) Če ima dejanje iz prejšnjih odstavkov za posledico posebno hudo telesno poškodbo ženske, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (7) Če ženska zaradi dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka tega člena umre, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. |
|
|
|
[1] Filipčič, K., Mnenje o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije za Ministrstvo za pravosodje, z dne 24. 1. 2014. [2] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [3] Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, Ur. l. RS, št. 11/77, 42/86 in 70/00 - Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo – ZZNPOB. [4] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. [5] Pličanič, S., Ban, N., Ministrstvo za pravosodje – MP (2013) Odgovor Ministrstva za pravosodje državni sekretarki Tamari Vonta: Odgovor na vaš dopis 070-9/2013/1 – vprašanje ratifikacij določenih mednarodnih dokumentov, št. 070-4/2013/2, 22. 8. 2013. [6] Obran, N. (2014) Nasilje nad ženskami – prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo. [7] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. [8] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
