|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 36. člen - Spolno nasilje, vključno s posilstvom |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se naslednja naklepna dejanja opredelijo kot kazniva: a. vaginalna, analna ali oralna spolna penetracija v telo druge osebe s katerim koli delom telesa ali predmetom brez njenega privoljenja; b. izvajanje drugih spolnih dejanj z osebo proti njeni volji; c. pripraviti drugo osebo v neprostovoljna spolna dejanja s tretjo osebo. 2. Privolitev mora biti dana prostovoljno kot izraz svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin. 3. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da se določbe prvega odstavka uporabljajo tudi za dejanja, storjena zoper nekdanje ali sedanje zakonce ali partnerje, kakor jih priznava notranje pravo. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 36. člena Spolno nasilje, vključno s posilstvom | ||
| Primerjava med državami 36. člena Spolno nasilje, vključno s posilstvom | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali je spolno nasilje, kot je opredeljeno v 36. členu Konvencije, kaznivo dejanje? Če je odgovor pritrdilen navedite opredelitev, predpisano sankcijo, vir, in ga primerjajte z opredelitvijo v Konvenciji. Navedite komentar, če obstajajo razlike. |
|
Odgovor: Kazenski zakonik je po mnenju dr. Filipčič1 usklajen s tem členom. Kazenski zakonik (KZ-1)2 inkriminira posilstvo (170. člen) in druge oblike kršitve spolne nedotakljivosti (spolno nasilje – 171. člen, spolna zloraba slabotne osebe – 172. člen, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja – 174. člen). Slovenija je izoblikovala bogato sodno prakso glede razumevanja zakonskega znaka spolno občevanje in spolno nasilje, ki zajema vsa našteta ravnanja v 1. odstavek 36. člena Konvencije3. Zato Filipčič meni, da dopolnitev navedenih kaznivih dejanj z izvršitvenimi ravnanji, kot so našteta v 1. odstavku 36. člena konvencije, ni potrebna. Iz opisov posamičnih kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku jasno izhaja, da razmerje med storilcem in žrtvijo ne more biti ekskulpacijski razlog, kar posebej poudarja 3. odstavek 36. člena in 43. člena Istanbulske konvencije1. Tudi po mnenju PIC4 KZ-1 spolno nasilje opredeljuje podobno kot Konvencija. V zvezi s tretjim odstavkom 36. člena Istanbulske konvencije, je iz določb KZ-1 prav tako razvidno, da se ta kazniva dejanja preganja tako sedanje kot nekdanje zakonce ali partnerje. Zgolj dejstvo, da se kazenski pregon za kaznivo dejanje posilstva po 170. členu KZ-1 in za spolno nasilje po 171. členu KZ-1, če je storilec oseba, s katero žrtev živi v zakonski, zunajzakonski ali registrirani istospolni skupnosti, začne na predlog, v ničemer ne spremeni dejstva, da je tako ravnanje inkriminirano tudi med zakoncema, zunajzakonskima partnerjema oziroma partnerjema v registrirani istospolni skupnosti. Glede nekdanjih zakoncev, zunajzakonskih partnerjev in partnerjev iz registrirane istospolne skupnosti pa veljajo splošne določbe. Vsem zahtevam tega člena konvencije je v slovenski zakonodaji tako že zadoščeno. |
 |
| a. Ali je spolno nasilje, kot je opredeljeno v 36. členu Konvencije, kaznivo dejanje? Če je odgovor pritrdilen navedite opredelitev, predpisano sankcijo, vir, in ga primerjajte z opredelitvijo v Konvenciji. Navedite komentar, če obstajajo razlike. |
|
Odgovor: Kazenski zakonik je po mnenju dr. Filipčič1 usklajen s tem členom. Kazenski zakonik (KZ-1)2 inkriminira posilstvo (170. člen) in druge oblike kršitve spolne nedotakljivosti (spolno nasilje – 171. člen, spolna zloraba slabotne osebe – 172. člen, kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja – 174. člen). Slovenija je izoblikovala bogato sodno prakso glede razumevanja zakonskega znaka spolno občevanje in spolno nasilje, ki zajema vsa našteta ravnanja v 1. odstavek 36. člena Konvencije3. Zato Filipčič meni, da dopolnitev navedenih kaznivih dejanj z izvršitvenimi ravnanji, kot so našteta v 1. odstavku 36. člena konvencije, ni potrebna. Iz opisov posamičnih kaznivih dejanj v Kazenskem zakoniku jasno izhaja, da razmerje med storilcem in žrtvijo ne more biti ekskulpacijski razlog, kar posebej poudarja 3. odstavek 36. člena in 43. člena Istanbulske konvencije1. Tudi po mnenju PIC4 KZ-1 spolno nasilje opredeljuje podobno kot Konvencija. V zvezi s tretjim odstavkom 36. člena Istanbulske konvencije, je iz določb KZ-1 prav tako razvidno, da se ta kazniva dejanja preganja tako sedanje kot nekdanje zakonce ali partnerje. Zgolj dejstvo, da se kazenski pregon za kaznivo dejanje posilstva po 170. členu KZ-1 in za spolno nasilje po 171. členu KZ-1, če je storilec oseba, s katero žrtev živi v zakonski, zunajzakonski ali registrirani istospolni skupnosti, začne na predlog, v ničemer ne spremeni dejstva, da je tako ravnanje inkriminirano tudi med zakoncema, zunajzakonskima partnerjema oziroma partnerjema v registrirani istospolni skupnosti. Glede nekdanjih zakoncev, zunajzakonskih partnerjev in partnerjev iz registrirane istospolne skupnosti pa veljajo splošne določbe. Vsem zahtevam tega člena konvencije je v slovenski zakonodaji tako že zadoščeno. Dr. Bošnjak5 po drugi strani meni, da 36. člen Konvencije spreminja koncept opredelitve spolnega nasilja in posilstva, kjer se inkriminacija razširja izven klasične oblike uporabe sile ali grožnje ter se osredotoča na voljo osebe. S tem se zdi, da Konvencija sledi t. i. »švedskemu modelu«, ki npr. inkriminira posilstvo osebe v nemočnem položaju oz. pasivne osebe (kot milejši obliki posilstva z nižjo kaznijo) in ki ni večinsko sprejet. Pri tem dr. Bošnjak postavlja še, po njegovem mnenju nadvse verjetno povezavo med široko inkriminacijo in izjemnim porastom prijavljenih dejanj posilstva na Švedskem. Tako ima Švedska največjo stopnjo prijavljenih posilstev na svetu na 100.000 prebivalcev (nekajkratno v primerjavi z drugimi državami). Zapisano s strani dr. Bošnjaka5 o tem, da švedski model ni večinsko sprejet in da je zaradi široke inkriminacije najverjetneje prišlo do izjemnega porasta prijavljenih dejanj posilstva na Švedskem, je seveda potrebno dodatnega komentarja. Ne le da je postavljena povezava izjemno sporna, kaže tudi na veliko nepoznavanje problematike nasilja nad ženskami in ožje gledano spolnega nasilja / posilstva. Navaja celo na vprašanje o tem, ali naj bi bil cilj države z inkriminacijo kaznivih dejanj preprečevati nasilje in zaščititi žrtve ali skrbeti za to, da ne bo preveč prijavljenih kaznivih dejanj? Po mnenju Društva SOS telefon in večine sorodnih NVO je prav razširjena inkriminacija izven klasične oblike uporabe sile ali grožnje, ki je osredotočena na voljo osebe, pri pregonu spolnega nasilja/posilstva, bistvena. Če nek model ni večinsko sprejet, še ne pomeni, da ni primeren. Ko govorimo o (spolnem) nasilju in posilstvu proti ženskam, je namreč prav večinsko sprejeta obravnava pogosto neprimerna, na kar NVO v Sloveniji opozarjamo že več kot dve desetletji, NVO v tujini pa več desetletij. Neprijavljenega (spolnega) nasilja oz. posilstev je po raziskavah izjemno veliko. Prav tako je razlika med številom prijavljenega spolnega nasilja / posilstev in dejansko obsojenimi storilci izjemno velika. Če ostanemo pri Švedski, podatki za Švedsko za leto 2011 kažejo, da se je na Švedskem zgodilo 6120 posilstev žensk in deklic; 3388 žensk je bilo starih več kot 18 let (kar pod vprašaj postavlja še kakovost obravnave spolne zlorabe otrok). V tem letu je bilo 1030 moških osumljenih tega kaznivega dejanja, 151 je bilo obsojenih6. Pri tem naj omenimo še dejstvo, da je število lažnih prijav spolnega nasilja in posilstva zanemarljivo. Po mnenju Evropskega ženskega lobija6 kljub prizadevanjem za pomoč ženskam, ki so bile posiljene ali so doživljale spolno nasilje, prevladujoče družbene norme in vrednote še naprej negativno vplivajo na njihove možnosti, da bi dosegle pravico pri preganjanju teh kaznivih dejanj. Izkušnje in raziskave nevladnih organizacij v zadnjih nekaj letih kažejo na stalno in zaskrbljujoče visoko stopnjo predsodkov v splošni javnosti, ki na ženske, žrtve spolnega nasilja, prelagajo krivdo za to, kar se jim je zgodilo. Na ta način slabšajo že tako travmatično izkušnjo še s tem, da iščejo vzroke za nasilje delno ali v celoti v vedenju ženske. Izkušnja posilstva zahteva posebej občutljiv odziv pri strokovnjakinjah in strokovnjakih, ki nudijo pomoč. Žrtve te oblike nasilja potrebujejo takojšnjo zdravniško oskrbo in pomoč pri doživljanju travme skupaj s takojšnjo forenzično preiskavo, ki bi zbrala vse potrebne dokaze za kazenski pregon. Velikokrat je nujno tudi takojšnje psihološko svetovanje in terapija, ki lahko traja tedne in mesece po dogodku6. Zakonodaja o spolnem nasilju, vključno s posilstvom, počasi le doživlja spremembe, zlasti v zvezi s kriminalizacijo posilstva v zakonski zvezi v večini evropskih držav. Kljub vsemu na zakonodajo še vedno vpliva preteklost, ko so bila kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost pogosto obravnavana kot moralno problematična, v zvezi z javno spodobnostjo in častjo in zato škodljiva za družino ali družbo. Manj se je nanje gledalo kot na kršenje posamezničine/posameznikove telesne nedotakljivosti. Najosnovnejša opredelitev posilstva je doživela spremembe v zadnjih desetletjih. Od opredelitve, ki je temeljila na uporabi sile in je zahtevala dokaz o upiranju spolnemu dejanju, do opredelitve spolnega dejanja z osebo, ki vanj ni privolila. Kljub temu je koncept uporabe sile še vedno prevladujoč pri pravnih definicijah posilstva po Evropi6. Evropsko sodišče za človekove pravice je izrazilo stališče, da opredelitev, ki temelji na uporabi sile, ženske ne ščiti pred spolnim nasiljem v zadostni meri in da so opredelitve, ki temeljijo na privoljenju, bliže načelu človekovih pravic o pravici do zaščite telesne nedotakljivosti. Konvencija jasno izraža stališče, da je spolno dejanje brez privoljenja nasilno dejanje in kot takšno tudi kaznivo. Ključni element je privoljenje in ne uporaba sile6. Pomanjkanje (neobstoj) privoljenja se včasih izkaže kot težko dokazljivo in lahko v določenih primerih povzroča sekundarno viktimizacijo tožnice/žrtve s tem, ko sili tožilstvo k nedvoumnem dokazovanju, da tožnica/žrtev ni dala privoljenja. Da bi se izognile takšni sekundarni viktimizaciji, so nekatere države oblikovale opredelitve posilstva, ki upoštevajo obstoj določenih okoliščin, namesto da se osredotočajo na dokazovanje pomanjkanja privoljenja. Konvencija je zasnovala svoje besedilo na teh dejstvih in v 36. členu določa, da mora biti privolitev dana prostovoljno kot rezultat svobodne volje osebe, ocenjene v okviru danih okoliščin6. Policija7 je leta 2014 obravnavala 296 ali za 21,7 manj kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost kot leta 2013, ko jih je obravnavala 378. Preiskanih je bilo 87,8 %, v letu 2013 88,1 %. Število prijavljenih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost se je tako drastično zmanjšalo. Po podatkih Statističnega urada RS je bil leta 2014 en storilec posilstva spoznan za krivega, en postopek se je zaključil z oproščeno obtožbo8. KZ-1 predvideva naslednje člene: 170. člen – Posilstvo (1) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se storilec kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. (3) Kdor prisili osebo drugega ali istega spola k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. (4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni skupnosti, se pregon začne na predlog. 171. člen – Spolno nasilje (1) Kdor uporabi silo ali zagrozi osebi drugega ali istega spola z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo tako prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje, ki ni zajeto v prejšnjem členu, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do desetih let. (2) Če je dejanje iz prejšnjega odstavka storjeno grozovito ali posebno poniževalno ali če je dejanje storilo več oseb zaporedoma ali nad obsojenci ali drugimi osebami, ki jim je vzeta prostost, se kaznuje z zaporom od treh do petnajstih let. (3) Kdor osebo drugega ali istega spola prisili, da stori ali trpi kakšno spolno dejanje iz prvega odstavka tega člena, tako da ji zagrozi, da bo o njej ali njenih bližnjih odkril, kar bi škodovalo njeni ali njihovi časti ali dobremu imenu, ali da bo njej ali njenim bližnjim povzročil veliko premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom do petih let. (4) Če sta bili dejanji iz prvega ali tretjega odstavka tega člena storjeni proti osebi, s katero storilec ali storilka živi v zakonski, zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, se pregon začne na predlog. 172. člen – Spolna zloraba slabotne osebe (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, tako da zlorabi njeno duševno bolezen, začasno duševno motnjo, hujšo duševno zaostalost, slabost ali kakšno drugačno stanje, zaradi katerega se ne more upirati, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. (2) Kdor v okoliščinah iz prejšnjega odstavka kako drugače prizadene spolno nedotakljivost slabotne osebe, se kaznuje z zaporom do petih let. 173. člen – Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let (1) Kdor spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo drugega ali istega spola, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom od treh do osmih let. (2) Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka s slabotno osebo, ki še ni stara petnajst let, ali tako, da uporabi silo ali zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, ali na tak način doseže storitev dejanja z drugo osebo, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. (3) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara petnajst let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let. (4) Kdor v okoliščinah iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena kako drugače prizadene spolno nedotakljivost osebe, ki še ni stara petnajst let, se kaznuje z zaporom do petih let. (5) Dejanje iz prvega odstavka tega člena ni protipravno, če je bilo storjeno z osebo primerljive starosti in če ustreza stopnji njene duševne in telesne zrelosti. 173.a člen – Pridobivanje oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene (1) Kdor osebo, mlajšo od petnajst let, prek informacijskih ali komunikacijskih tehnologij nagovarja za srečanje z namenom, da bi zoper njo storil kaznivo dejanje iz prvega odstavka 173. člena tega zakonika ali zaradi izdelave slik, avdiovizualnih ali drugih predmetov pornografske ali drugačne seksualne vsebine, in so nagovarjanju sledila konkretna dejanja za uresničitev srečanja, se kaznuje z zaporom do enega leta. (2) Dejanje iz prejšnjega odstavka ni protipravno, če je bilo storjeno zaradi uresničitve dejanja iz prvega odstavka 173. člena in pod pogoji iz petega odstavka 173. člena tega zakonika. 174. člen – Kršitev spolne nedotakljivost z zlorabo položaja (1) Kdor zlorabi svoj položaj in tako pripravi osebo drugega ali istega spola, ki mu je podrejena ali od njega odvisna, k spolnemu občevanju, ali da stori oziroma trpi kakšno drugo spolno dejanje, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, staro nad petnajst let, ki mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let. |
 |
| b. Če je spolno nasilje kaznivo dejanje, koliko obsodb je bilo vloženih v zadnjih dveh letih? Prosimo, navedite na letni osnovi. Katere so najpogostejše sankcije? Ali obstajajo razpoložljivi podatki o storilcih in žrtvah: spol, starost, odnos z žrtvijo? Če je odgovor pritrdilen, navedite ustrezne informacije. |
| Odgovor: Ni javno dostopnih podatkov. |
| b. Če je spolno nasilje kaznivo dejanje, koliko obsodb je bilo vloženih v zadnjih dveh letih? Prosimo, navedite na letni osnovi. Katere so najpogostejše sankcije? Ali obstajajo razpoložljivi podatki o storilcih in žrtvah: spol, starost, odnos z žrtvijo? Če je odgovor pritrdilen, navedite ustrezne informacije. |
| Odgovor: Ni javno dostopnih podatkov. |
|
|
| c. Če je spolno nasilje kaznivo dejanje, kdo sproži kazenski pregon (javni tožilec ali zasebni tožilec/žrtev)? Ali dejstvo, da je žrtev zakonec ali partner/partnerka (vključno z nekdanjimi partnerjem/partnerko) vpliva na pregonom ali katero koli drugo fazo postopka? |
|
Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. Evidentno ja, da se velika večina kaznivih dejanj, ki jih ureja Konvencija, po slovenski materialno pravni kazenski zakonodaji začne po uradni dolžnosti, zato je tudi kazenski postopek popolnoma neodvisen od volje žrtve. Tudi v primerih pregona in zastopanja obtožb za kazniva dejanja, katerih pregon se po slovenskih kazenskopravnih določbah začne na predlog žrtve oziroma oškodovanca, lahko v nadaljevanju prevzame državni tožilec ali tožilka9. |
| c. Če je spolno nasilje kaznivo dejanje, kdo sproži kazenski pregon (javni tožilec ali zasebni tožilec/žrtev)? Ali dejstvo, da je žrtev zakonec ali partner/partnerka (vključno z nekdanjimi partnerjem/partnerko) vpliva na pregonom ali katero koli drugo fazo postopka? |
|
Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. Evidentno ja, da se velika večina kaznivih dejanj, ki jih ureja Konvencija, po slovenski materialno pravni kazenski zakonodaji začne po uradni dolžnosti, zato je tudi kazenski postopek popolnoma neodvisen od volje žrtve. Tudi v primerih pregona in zastopanja obtožb za kazniva dejanja, katerih pregon se po slovenskih kazenskopravnih določbah začne na predlog žrtve oziroma oškodovanca, lahko v nadaljevanju prevzame državni tožilec ali tožilka9. |
|
|
|
[1] Filipčič, K., Mnenje o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija) glede na pravni red Republike Slovenije za Ministrstvo za pravosodje, z dne 24. 1. 2014. [2] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [3]Glej npr. Deisinger M.: Kazenski zakonik s komentarjem, 2002, str. 227-249. [4] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. [5] Bošnjak, M., Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, Katedra za kazensko pravo (2014) Analiza glede vprašanja o možnosti ratifikacije Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter boju proti njima (Istanbulska konvencija), 9. 7. 2014. [6] European Women's Lobby – EWL (2013) EWL Barometer on Rape in the EU 2013. Dostopno preko: http://www.womenlobby.org/publications/reports/article/2013-ewl-barometer-on-rape-report?lang=fr, 21. 7. 2014. [7] Poročilo o delu policije za 2014, Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, Policija. Dostopno preko: http://www.policija.si/images/stories/Statistika/LetnaPorocila/PDF/LetnoPorocilo2014.pdf, 26. 11. 2015. [8] Statistični urad RS, podatki Kriminaliteta. Dostopno preko: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/Dem_soc/Dem_soc.asp#13, 25. 11. 2015. [9] Šifkovič Vrbica, S. (2013) Analiza vpliva Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini (Istanbulske konvencije) na zakonodajo Republike Slovenije. Ljubljana: Pravno informacijski center nevladnih organizacij – PIC. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
