|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 27. člen - Poročanje |
| Pogodbenice sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje vsake priče nasilnih dejanj, ki jih zajema področje uporabe te konvencije, ali osebe, ki imajo utemeljene razloge za sum, da bi bilo takšno dejanje lahko storjeno ali da je pričakovati nadaljnja nasilna dejanja, da to sporoči pristojnim organizacijam ali organom. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 27. člena Poročanje | ||
| Primerjava med državami 27. člena Poročanje | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali obstajajo kakšni posebni ukrepi, pravila ali predpisi za spodbujanje tistih, ki (a) so bili priča kaznivemu dejanju nasilja nad ženskami ali nasilja v družini in/ali (b) imajo utemeljene razloge za sum storitve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini, da ga prijavijo? Komu nasilje lahko prijavijo? Ali obstajajo primeri, ko so posameznice/posamezniki dolžni prijaviti nasilje nad ženskami ali nasilje v družini? Prosimo, navedite. Ali je lahko prijava nasilja anonimna? Ali morajo biti tisti, ki prijavijo nasilje priče nasilju, ali lahko prijavijo, če imajo o nasilju posredne informacije ali dokaze? Ali lahko oseba, ki prijavi nasilje nad ženskami ali nasilje v družini, trpi negativne posledice zaradi prijave, npr. v obliki pritožbe oz. kazenskega pregona? |
|
Odgovor: O dolžnosti prijave o nasilja v družini govori Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 v 6. členu. Uradne osebe so v skladu z 281. členom Kazenskega zakonika (KZ-1)1 dolžne nasilje v družini takoj naznaniti. Glejte 5. člen, vprašanje a. in 25. člen, vprašanje d. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-20143 kot eno od najpogostejših težav pri ugotavljanju obsega in vrst nasilja v družini navaja tudi nedoslednost prijavljanja nasilnih dejanj (zaradi sramu, strahu, samoobtoževanja, slabe dostopnosti do služb in strahu pred odzivom), zaradi česar jih veliko ni zaznanih in ni kaznovanih. Obenem poudarja, da bo »dobro organizirano delovanje glede na pristojnosti posameznih državnih institucij in civilne družbe, ki lahko kakor koli prispevajo k zmanjševanju nasilja v družini, nedvomno prispevalo tudi k pogostejšemu prijavljanju nasilnih dejanj.« Strah pred morebitnim pričanjem na sodišču je po anketah najpomembnejši vzrok, da se ljudje ne odzovejo, kakor bi se morali – s prijavo. S sprejetjem ZPND ima vsaka posameznica ali posameznik, ki ve za nasilje, dolžnost prijaviti ga na CSD, policijo ali državno tožilstvo. Pomembna nadgradnja preprečevanja oziroma zmanjševanja nasilja je bila v kazenskem pravu narejena z novim KZ-1, ki v 191. členu določa dejanje »nasilje v družini« za kaznivo, še zasledimo v resoluciji. Prijavljanje ima poleg obravnave nasilja v družini pomembno mesto v resoluciji. Število prijavljenih kaznivih dejanj nasilja v družini iz leta v leto narašča. Med ključnimi nalogami resolucija predvideva spodbujanje prijavljanja nasilnih ravnanj: doseči ozaveščanje z mediji, ki imajo zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja o (ne)dopuščanju nasilja. Ozavestiti je potrebno ljudi, da ima sleherni človek pravico do življenja brez nasilja ter do osebne nedotakljivosti in dostojanstva, hkrati pa spodbujati prijavljanje nasilnih ravnanj. V RS je prijava nasilnih dejanj mogoča na pristojne institucije (policija, CSD, tožilstvo). Mogoča je tudi anonimna prijava na policijo in CSD, na brezplačni anonimni telefon policije ali anonimno policiji po elektronski pošti. Prav tako prijave posredujejo NVO – anonimne in druge. Prijav nasilja s strani prič nasilja je v Sloveniji malo, ker je tudi zavedanje o nasilju nizko. Še vedno vladajo predsodki o zasebnosti problema oz. o družinski skrivnosti. Vse to pa nikakor ni v pomoč žrtvam, ki zaradi tovrstnega zanikanja družbenega okolja, občutijo še več sramu in krivde. Molk okolice lahko žrtve razumejo kot da ta bolj simpatizira s povzročitelji, kot pa z njimi. Še vedno je strpnost do nasilja visoka. Zadnje raziskave kažejo, da se strpnost celo povečuje, predvsem med mlajšimi generacijami4. |
| a. Ali obstajajo kakšni posebni ukrepi, pravila ali predpisi za spodbujanje tistih, ki (a) so bili priča kaznivemu dejanju nasilja nad ženskami ali nasilja v družini in/ali (b) imajo utemeljene razloge za sum storitve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini, da ga prijavijo? Komu nasilje lahko prijavijo? Ali obstajajo primeri, ko so posameznice/posamezniki dolžni prijaviti nasilje nad ženskami ali nasilje v družini? Prosimo, navedite. Ali je lahko prijava nasilja anonimna? Ali morajo biti tisti, ki prijavijo nasilje priče nasilju, ali lahko prijavijo, če imajo o nasilju posredne informacije ali dokaze? Ali lahko oseba, ki prijavi nasilje nad ženskami ali nasilje v družini, trpi negativne posledice zaradi prijave, npr. v obliki pritožbe oz. kazenskega pregona? |
|
Odgovor: O dolžnosti prijave o nasilja v družini govori Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)1 v 6. členu. Uradne osebe so v skladu z 281. členom Kazenskega zakonika (KZ-1)1 dolžne nasilje v družini takoj naznaniti. Glejte 5. člen, vprašanje a. in 25. člen, vprašanje d. Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-20143 kot eno od najpogostejših težav pri ugotavljanju obsega in vrst nasilja v družini navaja tudi nedoslednost prijavljanja nasilnih dejanj (zaradi sramu, strahu, samoobtoževanja, slabe dostopnosti do služb in strahu pred odzivom), zaradi česar jih veliko ni zaznanih in ni kaznovanih. Obenem poudarja, da bo »dobro organizirano delovanje glede na pristojnosti posameznih državnih institucij in civilne družbe, ki lahko kakor koli prispevajo k zmanjševanju nasilja v družini, nedvomno prispevalo tudi k pogostejšemu prijavljanju nasilnih dejanj.« Strah pred morebitnim pričanjem na sodišču je po anketah najpomembnejši vzrok, da se ljudje ne odzovejo, kakor bi se morali – s prijavo. S sprejetjem ZPND ima vsaka posameznica ali posameznik, ki ve za nasilje, dolžnost prijaviti ga na CSD, policijo ali državno tožilstvo. Pomembna nadgradnja preprečevanja oziroma zmanjševanja nasilja je bila v kazenskem pravu narejena z novim KZ-1, ki v 191. členu določa dejanje »nasilje v družini« za kaznivo, še zasledimo v resoluciji. Prijavljanje ima poleg obravnave nasilja v družini pomembno mesto v resoluciji. Število prijavljenih kaznivih dejanj nasilja v družini iz leta v leto narašča. Med ključnimi nalogami resolucija predvideva spodbujanje prijavljanja nasilnih ravnanj: doseči ozaveščanje z mediji, ki imajo zelo pomembno vlogo pri ustvarjanju javnega mnenja o (ne)dopuščanju nasilja. Ozavestiti je potrebno ljudi, da ima sleherni človek pravico do življenja brez nasilja ter do osebne nedotakljivosti in dostojanstva, hkrati pa spodbujati prijavljanje nasilnih ravnanj. V RS je prijava nasilnih dejanj mogoča na pristojne institucije (policija, CSD, tožilstvo). Mogoča je tudi anonimna prijava na policijo in CSD, na brezplačni anonimni telefon policije ali anonimno policiji po elektronski pošti. Prav tako prijave posredujejo NVO – anonimne in druge. Prijav nasilja s strani prič nasilja je v Sloveniji malo, ker je tudi zavedanje o nasilju nizko. Še vedno vladajo predsodki o zasebnosti problema oz. o družinski skrivnosti. Vse to pa nikakor ni v pomoč žrtvam, ki zaradi tovrstnega zanikanja družbenega okolja, občutijo še več sramu in krivde. Molk okolice lahko žrtve razumejo kot da ta bolj simpatizira s povzročitelji, kot pa z njimi. Še vedno je strpnost do nasilja visoka. Zadnje raziskave kažejo, da se strpnost celo povečuje, predvsem med mlajšimi generacijami4. |
 |
|
[1] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08. [2] Kazenski zakonik (KZ-1), Ur. l. RS, št. 55/08 (66/2008 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. [3] Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, Ur. l. RS, št. 41/09. [4] Sedmak, M., Kralj, A. (2013) O čem pričajo spremembe javnega menja v odnosu do nasilja nad ženskami v zasebnosti? V: Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K.,Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M., Kralj, A. (2013) Nasilje nad ženskami v Sloveniji, s. 159–90. Maribor: Aristej. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
