SLO |
2015 |
Izberite člen Konvencije |
Člen |
25. člen - Podpora žrtvam spolnega nasilja |
Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za vzpostavitev zadostnega števila ustreznih lahko dostopnih kriznih napotitvenih centrov za žrtve posilstva ali spolnega nasilja za zagotovitev izvajanja medicinskih in forenzičnih preiskav, pomoč pri travmi in svetovanje žrtvam. |
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
Splošna ocena 25. člena Podpora žrtvam spolnega nasilja |
Primerjava med državami 25. člena Podpora žrtvam spolnega nasilja |
VPRAŠANJA |
a. Ali obstajajo krizni centri za žrtve posilstva? Če je odgovor pritrdilen, navedite število kriznih centrov. Kakšna svetovanja nudijo? Ali jih vodijo državne oblasti ali nevladne organizacije (prosimo, pojasnite)? Ali so neodvisni ali so povezani z drugimi institucijami/nevladnimi organizacijami, ki zagotavljajo druge vrste storitev. Prosimo, razložite. |
Odgovor: V Sloveniji ne obstaja krizni center, ki bi obenem nudil medicinske in forenzične preiskave, pomoč in svetovanje žrtvam. Na voljo so programi nevladnih organizacij, ki se osredotočajo na žrtve spolnega nasilja na področju svetovanja. Žrtve spolnega nasilja, ki potrebujejo umik se nastani v že obstoječe varne namestitve – zatočišča za žrtve nasilja in krizne centre za žrtve nasilja. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 določa mrežo programov1, v katero so vključeni tudi programi svetovanja za žrtve nasilja. |
a. Ali obstajajo krizni centri za žrtve posilstva? Če je odgovor pritrdilen, navedite število kriznih centrov. Kakšna svetovanja nudijo? Ali jih vodijo državne oblasti ali nevladne organizacije (prosimo, pojasnite)? Ali so neodvisni ali so povezani z drugimi institucijami/nevladnimi organizacijami, ki zagotavljajo druge vrste storitev. Prosimo, razložite. |
Odgovor: V Sloveniji ne obstaja krizni center, ki bi obenem nudil medicinske in forenzične preiskave, pomoč in svetovanje žrtvam. Na voljo so programi nevladnih organizacij, ki se osredotočajo na žrtve spolnega nasilja na področju svetovanja. Žrtve spolnega nasilja, ki potrebujejo umik se nastani v že obstoječe varne namestitve – zatočišča za žrtve nasilja in krizne centre za žrtve nasilja. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 določa mrežo programov1, v katero so vključeni tudi programi svetovanja za žrtve nasilja. |
b. Ali zagotavljajo kratkoročna, srednjeročna ali dolgoročna psihološka osebna svetovanja? Ali imajo storitev tudi v obliki podpornih skupin? Ali zagotavljajo psihološko podporo med sodnim postopkom? Ali imajo nalogo, da žrtve napotijo, in če imajo kam žrtve napotijo? |
Odgovor: V Sloveniji obstajajo različne organizacije, ki nudijo pomoč žrtvam nasilje, nudijo tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja in posilstev. Osebno svetovanje nudijo Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma (individualno svetovanje osebam z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon (nudi osebno svetovanje za žrtve spolnega nasilja in program Svetovalnica za ženske žrtve nasilja), Društvo ženska svetovalnica (Psihosocialna pomoč ženskam, žrtvam nasilja), Društvo Ključ (za žrtve trgovine z ljudmi), Beli obroč Slovenije, Papilot, Center za socialne delo Celje in Center za socialno delo Maribor. Za žrtve spolnega nasilja imajo posebne programe na Društvu za nenasilno komunikacijo in Združenju proti spolnemu zlorabljanju. Skupine za samopomoč za ženske - žrtve nasilja imajo Društvo SOS telefon, Društvo življenje brez nasilja, Zavod Emma, Društvo ženska svetovalnica, Center za socialno delo Celje (Skupina za pomoč in samopomoč ženskam v stiski Moč), Center za socialno delo Maribor (Svetovalnica za žrtve nasilja in zlorab Maribor). |
b. Ali zagotavljajo kratkoročna, srednjeročna ali dolgoročna psihološka osebna svetovanja? Ali imajo storitev tudi v obliki podpornih skupin? Ali zagotavljajo psihološko podporo med sodnim postopkom? Ali imajo nalogo, da žrtve napotijo, in če imajo kam žrtve napotijo? |
Odgovor: V Sloveniji obstajajo različne organizacije, ki nudijo pomoč žrtvam nasilje, nudijo tudi pomoč žrtvam spolnega nasilja in posilstev. Osebno svetovanje nudijo Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma (individualno svetovanje osebam z izkušnjo nasilja, Društvo SOS telefon (nudi osebno svetovanje za žrtve spolnega nasilja in program Svetovalnica za ženske žrtve nasilja), Društvo ženska svetovalnica (Psihosocialna pomoč ženskam, žrtvam nasilja), Društvo Ključ (za žrtve trgovine z ljudmi), Beli obroč Slovenije, Papilot, Center za socialne delo Celje in Center za socialno delo Maribor. Za žrtve spolnega nasilja imajo posebne programe na Društvu za nenasilno komunikacijo in Združenju proti spolnemu zlorabljanju. Skupine za samopomoč za ženske - žrtve nasilja imajo Društvo SOS telefon, Društvo življenje brez nasilja, Zavod Emma, Društvo ženska svetovalnica, Center za socialno delo Celje (Skupina za pomoč in samopomoč ženskam v stiski Moč), Center za socialno delo Maribor (Svetovalnica za žrtve nasilja in zlorab Maribor). |
c. Ali obstajajo centri za žrtve spolnega nasilja, ki zagotavljajo takojšnjo zdravniško oskrbo in/ali forenzično preiskavo (zbiranje dokazov) in/ali imajo interventno vlogo - kot je namestitev žrtve v varno hišo? Prosimo, pojasnite vlogo in naloge teh centrov, in napišite število tovrstnih centrov v državi. Ali jih vodijo državni organi ali nevladne organizacije? Ali so neodvisni ali so povezani z drugimi institucijami/nevladnimi organizacijami, ki zagotavljajo druge vrste storitev? Prosimo, pojasnite. |
Odgovor: Tovrstni centri ne obstajajo. Takojšnjo zdravniško oskrbo zagotavlja urgentna zdravstvena služba, forenzično preiskavo policija, interventno vlogo imajo centri za socialno delo. |
c. Ali obstajajo centri za žrtve spolnega nasilja, ki zagotavljajo takojšnjo zdravniško oskrbo in/ali forenzično preiskavo (zbiranje dokazov) in/ali imajo interventno vlogo - kot je namestitev žrtve v varno hišo? Prosimo, pojasnite vlogo in naloge teh centrov, in napišite število tovrstnih centrov v državi. Ali jih vodijo državni organi ali nevladne organizacije? Ali so neodvisni ali so povezani z drugimi institucijami/nevladnimi organizacijami, ki zagotavljajo druge vrste storitev? Prosimo, pojasnite. |
Odgovor: Tovrstni centri ne obstajajo. Takojšnjo zdravniško oskrbo zagotavlja urgentna zdravstvena služba, forenzično preiskavo policija, interventno vlogo imajo centri za socialno delo. |
d. Ali sta žrtev ali center dolžna prijaviti kaznivo dejanje nasilja na policijo, v primeru, da je žrtev napotena na forenzične preiskave s strani kriznega centra za žrtve posilstva ali spolnega nasilja? |
Odgovor: Kazenski zakonik (KZ-1)2 v poglavju Kazniva dejanja zoper pravosodje v 281. členu, Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca, navaja: (1) Kdor ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Uradna oseba, ki zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let. (3) Kdor opusti ovadbo, se ne kaznuje, če je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca. Ker se katera od oseb iz tega odstavka razen zagovornika, zdravnika ali spovednika ne kaznuje za opustitev ovadbe iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec niti oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti niti partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti. |
d. Ali sta žrtev ali center dolžna prijaviti kaznivo dejanje nasilja na policijo, v primeru, da je žrtev napotena na forenzične preiskave s strani kriznega centra za žrtve posilstva ali spolnega nasilja? |
Odgovor: Kazenski zakonik (KZ-1)2 v poglavju Kazniva dejanja zoper pravosodje v 281. členu, Opustitev ovadbe kaznivega dejanja ali storilca, navaja: (1) Kdor ve za storilca kaznivega dejanja, za katero je z zakonom predpisana kazen najmanj petnajstih let zapora ali dosmrtnega zapora, ali kdor samo ve, da je bilo tako dejanje storjeno, pa tega ne naznani, čeprav je od take ovadbe odvisno, da se storilec ali dejanje pravočasno odkrije, se kaznuje z zaporom do treh let. (2) Uradna oseba, ki zavestno opusti ovadbo kaznivega dejanja, za katero zve pri opravljanju svoje službe, če je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora, storilec pa se preganja po uradni dolžnosti, se kaznuje z zaporom do treh let. (3) Kdor opusti ovadbo, se ne kaznuje, če je storilec zakonec, oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti ali registrirani istospolni partnerski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, brat ali sestra, posvojitelj ali posvojenec ali če je zagovornik, zdravnik ali spovednik storilca. Ker se katera od oseb iz tega odstavka razen zagovornika, zdravnika ali spovednika ne kaznuje za opustitev ovadbe iz prvega odstavka tega člena, se za opustitev ovadbe ne kaznuje niti njen zakonec niti oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti niti partner iz registrirane istospolne partnerske skupnosti. |
e. Ali so storitve kriznega centra za žrtve posilstva ali žrtve spolnega nasilja brezplačne? Kdo jih financira? |
Odgovor: Glejte odgovora pod vprašanjem a in b. |
e. Ali so storitve kriznega centra za žrtve posilstva ali žrtve spolnega nasilja brezplačne? Kdo jih financira? |
Odgovor: Glejte odgovora pod vprašanjem a in b. |
[1] Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020, Ur. l. RS, št. 39/13. [2] Kazenski zakonik (KZ-1) , Ur. l. RS, št. 55/08 (66/08 popr.), 39/09, 91/11, 50/12. |