|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 23. člen - Zatočišča ali varne hiše |
| Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za vzpostavitev zadostnega števila ustreznih lahko dostopnih zavetišč, ki nudijo varno nastanitev in proaktivno navezovanje stika z žrtvami, predvsem ženskami in njihovimi otroki. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 23. člena Zatočišča ali varne hiše | ||
| Primerjava med državami 23. člena Zatočišča ali varne hiše | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali obstajajo v vaši državi zatočišča za žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini? Navedite, katere žrtve so upravičene do te namestitve (glede na vrsto nasilja). Koliko zatočišč obstaja? Kakšne so zmogljivosti - število prostih mest, ki so na voljo? Ali lahko določite razmerje med številom mest in številom prebivalk/prebivalcev - standard je eno mesto za eno družino na 10.000 prebivalk/prebivalcev? |
|
Odgovor: Po podatkih MDDSZEM1 v letu 2015 sofinancirajo 13 varnih hiš, ki so razporejene na 17. lokacijah. V letu 2015 prvič sofinancirajo program, ki pokriva nasilje nad invalidnimi osebami, v okviru katerega je možna varna namestitev na tajni lokaciji. Program izvaja Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, v programu je možna namestitev 5. oseb, ki so gibalno ovirane. Zatočišča imajo 89 sob z 274. ležišči (na eno mesto – ležišče v zatočišču pride 8.202 prebivalk in prebivalcev). Na voljo je eno mesto v enem zatočišču, ki lahko sprejme žensko ali otroka z gibalnimi ovirami (Društvo SOS telefon od leta 2009). Eno zatočišče je specializirano za nastanitev uporabnic nedovoljenih drog ter uporabnic na substitucijski terapiji, ki so preživele ali doživljajo nasilje v matični družini, partnerski zvezi, s strani zvodnikov, na ulici ter potrebujejo varen prostor. Štiri zatočišča vodijo centri za socialno delo, 12 ženske nevladne organizacije, eno je vodeno s strani verske organizacije. V Sloveniji delujejo trije krizni centri. V mreži socialnovarstvenih programov deluje en krizni center za žrtve nasilja (KC Ljubljana), dva krizna centra za žrtve nasilja in njihove otroke delujeta kot del javne službe, delujeta pod okriljem Centra za socialno delo Maribor (KC Maribor) in Centra za socialno delo Piran (KC Piran). Materinskih domov je v Sloveniji je 7 (62 sob s 150. ležišči), namenjeni so ženskam (nosečnicam, porodnicam, materam z otroki do 15. leta starosti, samskim ženskam), ki so doživljale nasilje, so v socialni stiski, potrebujejo strokovno pomoč, so brez socialne mreže in brez drugih možnosti bivanja skupaj z otrokom in so pripravljene reševati svojo stisko. Prav tako so namenjeni ženskam z večjim tveganjem za nastanek revščine ter ženskam, ki imajo izkušnjo hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici, s specifičnim vedenjem ter medikamentozno terapijo. |
| a. Ali obstajajo v vaši državi zatočišča za žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini? Navedite, katere žrtve so upravičene do te namestitve (glede na vrsto nasilja). Koliko zatočišč obstaja? Kakšne so zmogljivosti - število prostih mest, ki so na voljo? Ali lahko določite razmerje med številom mest in številom prebivalk/prebivalcev - standard je eno mesto za eno družino na 10.000 prebivalk/prebivalcev? |
|
Odgovor: Po podatkih MDDSZEM1 v letu 2015 sofinancirajo 13 varnih hiš, ki so razporejene na 17. lokacijah. V letu 2015 prvič sofinancirajo program, ki pokriva nasilje nad invalidnimi osebami, v okviru katerega je možna varna namestitev na tajni lokaciji. Program izvaja Društvo gibalno oviranih invalidov Slovenije Vizija, v programu je možna namestitev 5. oseb, ki so gibalno ovirane. Zatočišča imajo 89 sob z 274. ležišči (na eno mesto – ležišče v zatočišču pride 8.202 prebivalk in prebivalcev). Na voljo je eno mesto v enem zatočišču, ki lahko sprejme žensko ali otroka z gibalnimi ovirami (Društvo SOS telefon od leta 2009). Eno zatočišče je specializirano za nastanitev uporabnic nedovoljenih drog ter uporabnic na substitucijski terapiji, ki so preživele ali doživljajo nasilje v matični družini, partnerski zvezi, s strani zvodnikov, na ulici ter potrebujejo varen prostor. Štiri zatočišča vodijo centri za socialno delo, 12 ženske nevladne organizacije, eno je vodeno s strani verske organizacije. V Sloveniji delujejo trije krizni centri. V mreži socialnovarstvenih programov deluje en krizni center za žrtve nasilja (KC Ljubljana), dva krizna centra za žrtve nasilja in njihove otroke delujeta kot del javne službe, delujeta pod okriljem Centra za socialno delo Maribor (KC Maribor) in Centra za socialno delo Piran (KC Piran). Materinskih domov je v Sloveniji je 7 (62 sob s 150. ležišči), namenjeni so ženskam (nosečnicam, porodnicam, materam z otroki do 15. leta starosti, samskim ženskam), ki so doživljale nasilje, so v socialni stiski, potrebujejo strokovno pomoč, so brez socialne mreže in brez drugih možnosti bivanja skupaj z otrokom in so pripravljene reševati svojo stisko. Prav tako so namenjeni ženskam z večjim tveganjem za nastanek revščine ter ženskam, ki imajo izkušnjo hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici, s specifičnim vedenjem ter medikamentozno terapijo. |
 |
| b. Ali obstajajo posebna zatočišča za žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini ali so obstoječa zatočišča splošno namenjena za namestitve tudi za druge žrtve, brezdomce, itd.? Kdo vodi zatočišča? Prosimo, pojasnite akreditacijske postopke. Kdo nadzoruje delo zatočišč in kako? Kako se zatočišča financirajo? Ali so storitve v zatočiščih brezplačne? |
| Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
| b. Ali obstajajo posebna zatočišča za žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini ali so obstoječa zatočišča splošno namenjena za namestitve tudi za druge žrtve, brezdomce, itd.? Kdo vodi zatočišča? Prosimo, pojasnite akreditacijske postopke. Kdo nadzoruje delo zatočišč in kako? Kako se zatočišča financirajo? Ali so storitve v zatočiščih brezplačne? |
| Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
|
|
| c. Ali so zatočišča odprta 24 ur, vse dni v tednu? Ali obstaja standardiziran postopek za vstop v zatočišča? Kakšni so pogoji, ki jih je treba izpolniti, za bivanje v zatočišču? Kako dolgo lahko žrtve ostanejo? Ali lahko pripeljejo svoje otroke? Ali imajo zatočišča tehnične ukrepe za zagotavljanje varnostni, kot so kamere, policijsko varnost ali zagotovljeno drugo varstvo, itd., da se zagotovi varnost žrtev in osebja? Ali lahko posredujete informacije o naravi sodelovanja s policijo – ali je sodelovanje institucionalizirano ali neformalno (posledica posebnih protokolov, ali notranjih formalnih/neformalnih sporazumov)? Ali zatočišča sodelujejo s centri za socialno varstvo ali nevladnimi organizacijami. Prosimo, pojasnite naravo sodelovanja (formalno, neformalno, itd.). |
|
Odgovor: Zatočišča niso dostopna 24 ur/dan, ves čas so na voljo krizni centri, kamor so lahko ženske in njeni otroci takoj sprejeti. Postopek za sprejem v zatočišče običajno vključuje uvodni sestanek, kjer se predstavi bodoči uporabnici način delovanja in pravila, preveri se primernost za namestitev. Nato steče postopek namestitve. Žrtev nasilja in njeni otroci so lahko v zatočišču eno leto. Zatočišča so na varni lokaciji, za varnost poskrbi vsako zatočišče zase (npr. s kamerami, zaklepanje vrat in ograje). Podatki Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja kažejo, ženske povprečno ostanejo v zatočiščih 3 mesece. 3 mesece je povprečen čas, saj se velik osip zgodi v prvem mesecu, tiste, ki ostanejo pa ostanejo eno leto2. Nekatera zatočišča nudijo možnost namestitve v dislocirani enoti (samostojno stanovanje, ki ima nizke ali subvencionirane stroške najemnine), ki predstavlja možnost za bolj samostojno življenje. Ženske se namestijo v dislocirani enoti, ko skupaj z svetovalkami ugotovijo, da je to primerno, ko niso več ogrožene in ne potrebujejo več dnevnega spremljanja strokovnih delavk. S tem si podaljšajo čas (ostanejo lahko leto in pol) predenj vstopijo na stanovanjski trg, v tem času stečejo postopki razveze, včasih tudi delitev premoženja. Tudi v tem programu so ženske še vedno, po potrebi, vključene v programe zatočišč. Takšnih stanovanjskih možnosti bi potrebovali več, predvsem s finančno spodbudo, ki bi jo omogočile lokalne skupnosti po državi. Zatočišča sodelujejo tako s centri za socialno delo, kot tudi s policijo glede na potrebe vsakega posamičnega primera. Nevladne organizacije sodelujejo med sabo. |
| c. Ali so zatočišča odprta 24 ur, vse dni v tednu? Ali obstaja standardiziran postopek za vstop v zatočišča? Kakšni so pogoji, ki jih je treba izpolniti, za bivanje v zatočišču? Kako dolgo lahko žrtve ostanejo? Ali lahko pripeljejo svoje otroke? Ali imajo zatočišča tehnične ukrepe za zagotavljanje varnostni, kot so kamere, policijsko varnost ali zagotovljeno drugo varstvo, itd., da se zagotovi varnost žrtev in osebja? Ali lahko posredujete informacije o naravi sodelovanja s policijo – ali je sodelovanje institucionalizirano ali neformalno (posledica posebnih protokolov, ali notranjih formalnih/neformalnih sporazumov)? Ali zatočišča sodelujejo s centri za socialno varstvo ali nevladnimi organizacijami. Prosimo, pojasnite naravo sodelovanja (formalno, neformalno, itd.). |
|
Odgovor: Zatočišča niso dostopna 24 ur/dan, ves čas so na voljo krizni centri, kamor so lahko ženske in njeni otroci takoj sprejeti. Postopek za sprejem v zatočišče običajno vključuje uvodni sestanek, kjer se predstavi bodoči uporabnici način delovanja in pravila, preveri se primernost za namestitev. Nato steče postopek namestitve. Žrtev nasilja in njeni otroci so lahko v zatočišču eno leto. Zatočišča so na varni lokaciji, za varnost poskrbi vsako zatočišče zase (npr. s kamerami, zaklepanje vrat in ograje). Podatki Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja kažejo, ženske povprečno ostanejo v zatočiščih 3 mesece. 3 mesece je povprečen čas, saj se velik osip zgodi v prvem mesecu, tiste, ki ostanejo pa ostanejo eno leto2. Nekatera zatočišča nudijo možnost namestitve v dislocirani enoti (samostojno stanovanje, ki ima nizke ali subvencionirane stroške najemnine), ki predstavlja možnost za bolj samostojno življenje. Ženske se namestijo v dislocirani enoti, ko skupaj z svetovalkami ugotovijo, da je to primerno, ko niso več ogrožene in ne potrebujejo več dnevnega spremljanja strokovnih delavk. S tem si podaljšajo čas (ostanejo lahko leto in pol) predenj vstopijo na stanovanjski trg, v tem času stečejo postopki razveze, včasih tudi delitev premoženja. Tudi v tem programu so ženske še vedno, po potrebi, vključene v programe zatočišč. Takšnih stanovanjskih možnosti bi potrebovali več, predvsem s finančno spodbudo, ki bi jo omogočile lokalne skupnosti po državi. Zatočišča sodelujejo tako s centri za socialno delo, kot tudi s policijo glede na potrebe vsakega posamičnega primera. Nevladne organizacije sodelujejo med sabo. |
|
|
| d. Koliko mora biti žrtev stara, da se jo namesti v zatočišče? Ali je mladoletnikom dovoljeno ostati? Ali obstaja posebno zatočišča za mladoletne žrtve nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Ali zaposlene/zaposleni naredijo individualni načrt varnosti žrtvam, in če je to potrebno, kot tudi za njihove otroke? Ali je osebje deležno usposabljanja pred nastopom zaposlitve? |
|
Odgovor: V zatočišča so nameščene polnoletne ženske – žrtve nasilja in njihovi otroci. Za otroke moškega spola velja zgornja starostna omejitev, in sicer 15 let. Za mladoletne obstajajo krizni centri za otroke in mlade. V zatočišča so nameščeni mladoletni otroci, ki so tja prišli z mamo. Strokovne delavke naredijo za žrtve in njihove otroke načrt varnosti, poleg svetovanja in socialnega zagovorništva. Usposabljanje za osebje je odvisno od vsake organizacije, ki vodi program. V Republiki Sloveniji v letu 2015 je 10 kriznih centrov za otroke in mlade, ki delujejo na podlagi Zakona o socialnem varstvu in Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005. Delujejo v okviru mreže javne službe – CSD. Njihovo delo je opredeljeno tudi v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010. Iz analize, izvedene na CSD, je razviden porast števila otrok, mladostnic in mladostnikov, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje, kar se odraža v težavah v šoli, begih od doma, zlorabah drog in alkohola, motnjah hranjena, prekinitvah komunikacije s starši, psihosomatskih motnjah, nasilju do vrstnic in vrstnikov ali do samih sebe in delikventnem vedenju3. Naloge kriznih centrov za otroke in mlade so nudenje prve socialne pomoči in osebne pomoči mladim v stiski, ki se vanj zatečejo, sprejem in oskrba otrok, mladostnic in mladostnikov do razrešitve njihovih težav, vendar največ tri tedne z možnostjo podaljšanja, nudenje zatočišča mladim, za katere je potrebna hitra in začasna odstranitev iz družine, priprava ukrepov za vrnitev mladoletnice ali mladoletnika v njeno ali njegovo družino, sodelovanje s pristojnimi CSD, državnimi organi ter organizacijami, ki so pristojne za obravnavanje mladoletnic in mladoletnikov. Delujejo neprekinjeno 24 ur na dan in poleg zgoraj naštetih nalog opravljajo tudi regijsko intervencijsko službo v primeru nasilja. Namenjeni so otrokom, mladostnicam in mladostnikom od 6. do 18. leta starosti, ki se znajdejo v akutni stiski, zaradi katere je nujna izločitev iz okolja, v katerem bivajo3. Od leta 2007 pa deluje tudi krizni center za otroke v predšolskem obdobju (starost od 0 do 6 let), pri katerih CSD ugotovi, da je zanje in za zaščito njihovih interesov nujno potreben umik iz ogrožajočega okolja (družina, šola idr.). Gre za sistemsko rešitev kratkotrajnega nameščanja najmlajših za čas do treh tednov, ko CSD intenzivno išče najprimernejšo rejniško družino za namestitev otroka3. |
| d. Koliko mora biti žrtev stara, da se jo namesti v zatočišče? Ali je mladoletnikom dovoljeno ostati? Ali obstaja posebno zatočišča za mladoletne žrtve nasilja nad ženskami in nasilja v družini? Ali zaposlene/zaposleni naredijo individualni načrt varnosti žrtvam, in če je to potrebno, kot tudi za njihove otroke? Ali je osebje deležno usposabljanja pred nastopom zaposlitve? |
|
Odgovor: V zatočišča so nameščene polnoletne ženske – žrtve nasilja in njihovi otroci. Za otroke moškega spola velja zgornja starostna omejitev, in sicer 15 let. Za mladoletne obstajajo krizni centri za otroke in mlade. V zatočišča so nameščeni mladoletni otroci, ki so tja prišli z mamo. Strokovne delavke naredijo za žrtve in njihove otroke načrt varnosti, poleg svetovanja in socialnega zagovorništva. Usposabljanje za osebje je odvisno od vsake organizacije, ki vodi program. V Republiki Sloveniji v letu 2015 je 10 kriznih centrov za otroke in mlade, ki delujejo na podlagi Zakona o socialnem varstvu in Nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005. Delujejo v okviru mreže javne službe – CSD. Njihovo delo je opredeljeno tudi v Resoluciji o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006-2010. Iz analize, izvedene na CSD, je razviden porast števila otrok, mladostnic in mladostnikov, ki so prikrajšani za normalno družinsko življenje, kar se odraža v težavah v šoli, begih od doma, zlorabah drog in alkohola, motnjah hranjena, prekinitvah komunikacije s starši, psihosomatskih motnjah, nasilju do vrstnic in vrstnikov ali do samih sebe in delikventnem vedenju3. Naloge kriznih centrov za otroke in mlade so nudenje prve socialne pomoči in osebne pomoči mladim v stiski, ki se vanj zatečejo, sprejem in oskrba otrok, mladostnic in mladostnikov do razrešitve njihovih težav, vendar največ tri tedne z možnostjo podaljšanja, nudenje zatočišča mladim, za katere je potrebna hitra in začasna odstranitev iz družine, priprava ukrepov za vrnitev mladoletnice ali mladoletnika v njeno ali njegovo družino, sodelovanje s pristojnimi CSD, državnimi organi ter organizacijami, ki so pristojne za obravnavanje mladoletnic in mladoletnikov. Delujejo neprekinjeno 24 ur na dan in poleg zgoraj naštetih nalog opravljajo tudi regijsko intervencijsko službo v primeru nasilja. Namenjeni so otrokom, mladostnicam in mladostnikom od 6. do 18. leta starosti, ki se znajdejo v akutni stiski, zaradi katere je nujna izločitev iz okolja, v katerem bivajo3. Od leta 2007 pa deluje tudi krizni center za otroke v predšolskem obdobju (starost od 0 do 6 let), pri katerih CSD ugotovi, da je zanje in za zaščito njihovih interesov nujno potreben umik iz ogrožajočega okolja (družina, šola idr.). Gre za sistemsko rešitev kratkotrajnega nameščanja najmlajših za čas do treh tednov, ko CSD intenzivno išče najprimernejšo rejniško družino za namestitev otroka3. |
|
|
| e. Kako so žrtvam posredovane informacije o zatočiščih – preko policije, centra za socialno delo, nevladnih organizacij, itd.? |
| Odgovor: Informacije o zatočiščih so žrtvam nasilja v družini posredovane preko policije, centrov za socialno delo, zdravstvenih ustanov in nevladnih organizacij – v okviru ukrepov, postopkov in storitev ter preko tiskanih zloženk in spletnih strani. |
| e. Kako so žrtvam posredovane informacije o zatočiščih – preko policije, centra za socialno delo, nevladnih organizacij, itd.? |
| Odgovor: Informacije o zatočiščih so žrtvam nasilja v družini posredovane preko policije, centrov za socialno delo, zdravstvenih ustanov in nevladnih organizacij – v okviru ukrepov, postopkov in storitev ter preko tiskanih zloženk in spletnih strani. |
|
|
| f. Koliko žrtev je bilo sprejetih v zatočišča v zadnjih dveh letih? |
| Odgovor: V letu 2014 je bilo v varne hiše in zatočišča vključenih 584 uporabnic in uporabnikov (ženske in otroci)1. |
| f. Koliko žrtev je bilo sprejetih v zatočišča v zadnjih dveh letih? |
| Odgovor: V letu 2014 je bilo v varne hiše in zatočišča vključenih 584 uporabnic in uporabnikov (ženske in otroci)1. |
|
|
|
[1] Dopis Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Direktorat za socialne zadeve, Ferlan Istinič, M., Posredovanje podatkov povezanih s preprečevanjem nasilja, z dne 2. 10. 2015. [2] Matko, K. (2014) Opolnomočenje brezdomnih žensk za zaščito pred nasiljem na ulici, prispevek na konferenci. Dostopno preko: http://www.drustvo-sos.si/nacionalna-konferenca-opolnomocenje-brezdomnih-zensk-za-zascito-pred-nasiljem-na-ulici, 12. 6. 2014. [3] Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti – MDDSZ (2014b) Krizni centri za mlade in otroke. Dostopno preko: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/izvajalci/kcm/, 27. 6. 2014. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
