|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2014 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 22. člen - Strokovne podporne storitve |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe, s katerimi zagotovijo ali preskrbijo ustrezno geografsko razporejene takojšnje, kratkoročne in dolgoročne strokovne podporne storitve za vsako žrtev katerih koli nasilnih dejanj, ki jih zajema področje uporabe te konvencije. 2. Pogodbenice zagotovijo ali preskrbijo posebne strokovne podporne storitve za vse ženske, žrtve nasilja, in njihove otroke. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 22. člena Strokovne podporne storitve | ||
| Primerjava med državami 22. člena Strokovne podporne storitve | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Navedite ali te storitve obstajajo. Zagotovite podatke o geografski porazdelitvi vsake od teh storitev (organizirane na državnem nivoju, regionalnem, lokalnem). Kdo zagotavlja te storitve: državni organi, lokalne skupnosti, nevladne organizacije, drugo? Ali so brezplačne? Kdo spremlja in ocenjuje te storitve in kako? Prosimo, navedite in pojasnite, ali so na voljo vsem žrtvam nasilja nad ženskami ali nasilja v družini. Kdo financira te storitve? Kdo in kako jih akreditira? |
|
Odgovor: Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–20201 določa mrežo programov za preprečevanje nasilja, programov za pomoč žrtvam nasilja in programov za delo s povzročitelji nasilja: - preventivni programi, - informacijski in svetovalni programi ter programi telefonskega svetovanja, - programi koordinacije, podpore ter izvajanja pomoči in samopomoči, - nastanitveni programi, - terapevtski programi. |
 |
| a. Navedite ali te storitve obstajajo. Zagotovite podatke o geografski porazdelitvi vsake od teh storitev (organizirane na državnem nivoju, regionalnem, lokalnem). Kdo zagotavlja te storitve: državni organi, lokalne skupnosti, nevladne organizacije, drugo? Ali so brezplačne? Kdo spremlja in ocenjuje te storitve in kako? Prosimo, navedite in pojasnite, ali so na voljo vsem žrtvam nasilja nad ženskami ali nasilja v družini. Kdo financira te storitve? Kdo in kako jih akreditira? |
|
Odgovor: Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–20201 določa mrežo programov za preprečevanje nasilja, programov za pomoč žrtvam nasilja in programov za delo s povzročitelji nasilja: - preventivni programi, - informacijski in svetovalni programi ter programi telefonskega svetovanja, - programi koordinacije, podpore ter izvajanja pomoči in samopomoči, - nastanitveni programi, - terapevtski programi. Cilj države v skladu z resolucijo je, da mrežo javnih verificiranih programov sestavlja: 14 svetovalnic, 1 telefon za svetovanje, 15 skupin za samopomoč, 10 materinskih domov (200 mest), 18 varnih hiš (280 mest), 2 krizna centra za odrasle žrtve nasilja z otroki (40 mest). Na spletni strani Ministrstva na delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti2 so navedeni programi socialnega varstva s področja varnih hiš, zavetišč, zatočišč in materinskih domov ter drugih programov s področja preprečevanja nasilja, ki so sofinancirani. V skladu z zakonodajo ministrstvo te programe tudi strokovno nadzira. Njihovi izvajalci so predvsem nevladne in humanitarne organizacije ter zasebniki, na področju programov za invalide pa zlasti invalidske organizacije. Programi so namenjeni reševanju socialnih stisk posameznikov in skupin, in sicer tako, da kar najbolj upoštevajo potrebe uporabnikov in konkretne potrebe lokalnega okolja, v katerem se izvajajo. Njihovo sofinanciranje torej zagotavljajo država, lokalna skupnost in uporabniki ali drugi zainteresirani subjekti. Problemi, ki se pojavljajo v Republiki Sloveniji na tem področju je geografska centraliziranost storitev v centralni regiji. Brezplačnih programov (predvsem psihosocialnih in drugih) je premalo in zato niso dosegljivi vsem. Predvsem vlada pomanjkanje različnih programov za otroke – žrtve ali priče nasilja in pa celovite pomoči žrtvam nasilja, ki bi bila dosegljiva po celotnem teritoriju države, kot tudi za romske ženske in stare ženske. |
 |
|
[1] Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020, Ur. l. RS, št. 39/13. [2] Varne hiše, zavetišča, zatočišča in materinski domovi ter drugi programi za preprečevanje nasilja. Dostopno preko: http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/sociala/programi_socialnega_varstva/varne_hise/, 10. 6. 2014. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
