|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 20. člen - Splošne podporne storitve |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da imajo žrtve dostop do storitev, ki jim omogočajo okrevanje po nasilju. Ti ukrepi morajo vključevati, kadar je to potrebno, storitve, kakor so pravno in psihološko svetovanje, finančna pomoč, nastanitev, izobraževanje, usposabljanje in pomoč pri iskanju zaposlitve. 2. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zagotovitev, da imajo žrtve dostop do zdravstvenih in socialnih storitev ter da so storitve ustrezno financirane in strokovnjaki usposobljeni za pomoč žrtvam in njihovo napotitev k ustreznim storitvam. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 20. člena Splošne podporne storitve | ||
| Primerjava med državami 20. člena Splošne podporne storitve | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Ali imajo žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini na voljo naslednje storitve: pravno in psihološko svetovanje, finančno podporo, stanovanja, izobraževanje, usposabljanje in pomoč pri iskanju zaposlitve? Prosimo, da navedete ustanovo, ki nudi storitev in vrsto storitve. Ali so na voljo še dodatne storitve, če da, jih navedite. Ali so brezplačne? Ali so žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini izrecno priznane v zakonodaji, notranjih postopkovnih dokumentih, protokolih ali smernicah, kot skupina, ki potrebuje posebno pozornost ali prednost pri učinkovitem dostopu do teh storitev? Ali obstaja posebno pravilo ali priporočilo, da je potrebno žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini obravnavati s podporo in njihove potrebe ustrezno obravnavati? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, navedite dokument/dokumente, v katerih je to opredeljeno. Ali obstaja pravilo o najvišjem številu posvetovanj ali časovna omejitev za zagotavljanje take pomoči, ali druge uredbe, ki bi lahko imele negativen vpliv na podporo in zaščito žrtev? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, pojasnite. |
|
Odgovor: Kot pravi Leskošek1 je nacionalna raziskava razkrila nezaupanje, sram in strah, ki se odražajo tudi odnosu do služb. Malo je žensk, ki o nasilju spregovorijo. V obravnavi žensk je zato potrebno prepoznavati poškodbe in znake nasilja, da lahko se žrtve ohrabri in spodbudi k poročanju o nasilju. Vendar je potrebno imeti za delo z nasiljem specialna znanja, da ne povzročimo dodatnih težav, ki jih žrtve lahko doživijo kot sekundarno viktimizacijo. Razkrivanje nasilja je mogoče šele potem, ko nastane med strokovnjakinjami in žrtvami zaupljiv odnos zato se razkritje zgodi šele po večkratnem obisku zdravnice ali zdravnika, ko se tak odnos že razvije in žrtev dobi občutek varnosti. Nasploh je zaupanje eden najpomembnejših atributov odnosa med zdravstvenim osebjem in pacientkami oz. pacienti2. V praksi ugotavljamo pomanjkljivo zanimanje in znanje o fenomenu nasilja v družini s strani zdravstvenega osebja. Zdravstveno osebje ne prijavlja nasilja, prav tako se ne udeležujejo multidisciplinarnih timov. Ni ustreznih stanovanj ali drugih namestitev za žrtve nasilja, ki odhajajo iz varnih hiš. |
 |
| a. Ali imajo žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini na voljo naslednje storitve: pravno in psihološko svetovanje, finančno podporo, stanovanja, izobraževanje, usposabljanje in pomoč pri iskanju zaposlitve? Prosimo, da navedete ustanovo, ki nudi storitev in vrsto storitve. Ali so na voljo še dodatne storitve, če da, jih navedite. Ali so brezplačne? Ali so žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini izrecno priznane v zakonodaji, notranjih postopkovnih dokumentih, protokolih ali smernicah, kot skupina, ki potrebuje posebno pozornost ali prednost pri učinkovitem dostopu do teh storitev? Ali obstaja posebno pravilo ali priporočilo, da je potrebno žrtve nasilja nad ženskami ali nasilja v družini obravnavati s podporo in njihove potrebe ustrezno obravnavati? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, navedite dokument/dokumente, v katerih je to opredeljeno. Ali obstaja pravilo o najvišjem številu posvetovanj ali časovna omejitev za zagotavljanje take pomoči, ali druge uredbe, ki bi lahko imele negativen vpliv na podporo in zaščito žrtev? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, pojasnite. |
|
Odgovor: Kot pravi Leskošek1 je nacionalna raziskava razkrila nezaupanje, sram in strah, ki se odražajo tudi odnosu do služb. Malo je žensk, ki o nasilju spregovorijo. V obravnavi žensk je zato potrebno prepoznavati poškodbe in znake nasilja, da lahko se žrtve ohrabri in spodbudi k poročanju o nasilju. Vendar je potrebno imeti za delo z nasiljem specialna znanja, da ne povzročimo dodatnih težav, ki jih žrtve lahko doživijo kot sekundarno viktimizacijo. Razkrivanje nasilja je mogoče šele potem, ko nastane med strokovnjakinjami in žrtvami zaupljiv odnos zato se razkritje zgodi šele po večkratnem obisku zdravnice ali zdravnika, ko se tak odnos že razvije in žrtev dobi občutek varnosti. Nasploh je zaupanje eden najpomembnejših atributov odnosa med zdravstvenim osebjem in pacientkami oz. pacienti2. V praksi ugotavljamo pomanjkljivo zanimanje in znanje o fenomenu nasilja v družini s strani zdravstvenega osebja. Zdravstveno osebje ne prijavlja nasilja, prav tako se ne udeležujejo multidisciplinarnih timov. Ni ustreznih stanovanj ali drugih namestitev za žrtve nasilja, ki odhajajo iz varnih hiš. Žrtev, v večini primerov, najprej pride v stik z zdravstvenimi storitvami in socialnim varstvom. Konvencija nalaga, da morajo države članice zagotoviti kadrovske in finančne kapacitete za te storitve. Posebej poudarja pomen strokovnega usposabljanja zaposlenih v institucijah, o različnih oblikah nasilja, pa tudi o potrebah žrtev, 127. točka Obrazložitvenega poročila3. CSD, kot prvi obravnava žensko kot uporabnico socialnovarstvenih storitev. Uporabnici prisluhnejo z namenom, da izjave »uporabljajo za prepoznavanje logike ter dinamike stisk in težav, v katerih je uporabnica ali uporabnik ter kot gradivo za rekonstrukcijo problemskega položaja v položaj, ki omogoča razreševanje stisk«4. Kot drugič, poleg socialnovarstvenih storitev izvajajo CSD javna pooblastila in vloga posameznice ali posameznika je drugačna kot v okviru storitev. Javna pooblastila nalagajo CSD oblastno ravnanje za urejanje določenih razmerij med posamezniki, status posameznika in njegove dolžnosti. Pri tem je CSD vezan na formalna postopkovna pravila, določena v Zakonu o splošnem upravnem postopku5. Medtem ko se pri izvajanju storitev lahko CSD postavi v položaj »nevtralnega razsodnika, mora med izvajanjem upravnih postopkov aktivno zastopati tiste, o katerih koristi odloča«6. Temeljna naloga CSD oz. socialnega varstva je pomagati posameznikom reševati njihove stiske, ki jih ne zmorejo rešiti sami, kot je zapisano v 1. členu Zakona o socialnem varstvu (ZSV)7: Socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Socialno varstvena dejavnost na CSD se torej izvaja v dveh formah; v okviru socialnovarstvenih storitev ali pa preko ukrepov (kot izvajanje javnih pooblastil), ki se jih izreka v upravnem postopku. Vloga tako CSD kot tudi posameznic in posameznikov, ki so uporabnice in uporabniki teh dejavnosti, se v obeh oblikah pomembno razlikuje. Ta dvojna vloga je zelo obremenitvena za delavke in delavce, kar se lahko pozna na njihovem delu. Glede stanovanjske problematike je Društvo SOS telefon v vprašalnik Socialne zbornice zapisal8: odsotnost ustrezne stanovanjske zakonske ureditve za žrtve nasilja. Z sprejemanjem novih zakonov (Zakonom za uravnoteženje javnih financ občin) se še poslabšuje položaj žensk- žrtve nasilja. Po naših podatkih je večina žensk po odhodu iz programa Zatočišče odhajalo v tržni najem, saj na razpisih (ob prvi kandidaturi) niso bile uspešne. To je za žrtve nasilja spet poslabšanje že tako slabega položaja, ki je še večja za tiste, ki prihajajo iz občin, kjer je neprofitnih stanovanj veliko manj kot je prosilcev (Ljubljana je tu zelo kritična). Žrtve nasilja morajo v Ljubljani kandidirati na razpisu vsaj trikrat, da so uspešne, kar pomeni vsaj 2 ali 3 leta čakanja na neprofitno stanovanje. Problematično je tudi glede dodeljevanja bivalnih enot. Bivalne enote se dodeljujejo na podlagi občine stalnega prebivališča prosilca in seveda le državljankam Slovenje (MOL dodeljuje bivalne le občankam Ljubljane). Žrtve nasilja pa ravno zaradi ogroženosti in pritiskov zapustijo domači kraj. Izboljšati je potrebno tudi pogoje za pridobitev neprofitnih stanovanja in bivalnih enot za tujke z dovoljenjem za začasno bivanje in stalno bivanje. O izobraževanju je več napisanega pod 15. členom vprašanje a. |
 |
| b. Ali obstaja pravna podlaga ali drugi ukrepi (postopki), ki zagotavljajo, da imajo žrtve nasilja nad ženskami ali v nasilja družini dostop do zdravstvenih in socialnih storitev? Ali so te pravice žrtvam izrecno priznane v zakonodaji, državnih ali drugih dokumentih? Ali so bile zaposlene/zaposleni v zdravstvu in socialnih službah deležni usposabljanj, kako ravnati z žrtvami nasilja nad ženskami ali nasilja v družini, zlasti (a) kakšne so potrebe in pravice žrtev in (b) kako uporabljati mehanizem napotitev, da bi zagotovili zadostno podporo? Če je prišlo do tovrstnih usposabljanj, navedite njihovo pogostost (so bili organizirani na redni bazi), kdo jih je vodil in financiral? Ali so zaposlene/zaposleni dolžni napotiti žrtve k policiji, tožilstvu, ali drugim ustreznim službam? Ali so strokovnjakinje/strokovnjaki iz pravosodnega sektorja dolžni napotiti žrtve na zdravstvene in socialne službe? Ali so zdravstvene in socialne službe ustrezne glede na finančni in kadrovski vidik, da zagotovijo dolgoročno pomoč, kot je svetovanje, zdravstveno varstvo in finančno podporo? Ali obstaja pravilo o najvišjem številu posvetovanj ali časovna ovira za zagotavljanje take pomoči? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, pojasnite |
| Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
| b. Ali obstaja pravna podlaga ali drugi ukrepi (postopki), ki zagotavljajo, da imajo žrtve nasilja nad ženskami ali v nasilja družini dostop do zdravstvenih in socialnih storitev? Ali so te pravice žrtvam izrecno priznane v zakonodaji, državnih ali drugih dokumentih? Ali so bile zaposlene/zaposleni v zdravstvu in socialnih službah deležni usposabljanj, kako ravnati z žrtvami nasilja nad ženskami ali nasilja v družini, zlasti (a) kakšne so potrebe in pravice žrtev in (b) kako uporabljati mehanizem napotitev, da bi zagotovili zadostno podporo? Če je prišlo do tovrstnih usposabljanj, navedite njihovo pogostost (so bili organizirani na redni bazi), kdo jih je vodil in financiral? Ali so zaposlene/zaposleni dolžni napotiti žrtve k policiji, tožilstvu, ali drugim ustreznim službam? Ali so strokovnjakinje/strokovnjaki iz pravosodnega sektorja dolžni napotiti žrtve na zdravstvene in socialne službe? Ali so zdravstvene in socialne službe ustrezne glede na finančni in kadrovski vidik, da zagotovijo dolgoročno pomoč, kot je svetovanje, zdravstveno varstvo in finančno podporo? Ali obstaja pravilo o najvišjem številu posvetovanj ali časovna ovira za zagotavljanje take pomoči? Če je odgovor pritrdilen, prosimo, pojasnite |
| Odgovor: Glejte odgovor pod vprašanjem a. |
|
|
|
[1] Leskošek, V. (2013) Vpliv nasilja na zdravje žensk. V: Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K.,Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M., Kralj, A., Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Maribor: Aristej. [2] Mencin Čeplak, Hlebec v Leskošek, V. (2013) Vpliv nasilja na zdravje žensk. V: Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K.,Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M., Kralj, A., Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Maribor: Aristej. [3] Obrazložitveno poročilo h konvenciji - Explanatory report. Dostopno preko: http://conventions.coe.int/Treaty/EN/Reports/Html/210.htm, 22. 6. 2014. [4] Stefanovski P. (2007) Dinamično prepletanje socialnovarstvenih storitev in javnih pooblastil, vodenih z upravnim postopkom – je nemogoče mogoče!? Kaljenje Bilten Skupnosti CSD, 2: 6-18. [5] Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Ur. l. RS, št. 24/06. [6] Stefanovski P. (2007) Dinamično prepletanje socialnovarstvenih storitev in javnih pooblastil, vodenih z upravnim postopkom – je nemogoče mogoče!? Kaljenje Bilten Skupnosti CSD, 2: 6-18. [7] Zakon o socialnem varstvu (ZSV), Ur. l. RS, št. 3/07, uradno prečiščeno besedilo, 23/07 - popr., 41/07 - popr., 61/10 - ZSVarPre, 62/10 - ZUPJS in 57/12. [8] Vprašalnik za Sekcijo za varne hiše, materinske domove in sorodne organizacije v Sloveniji, ki deluje pri Socialni zbornici Slovenije pri Socialni zbornici izpolnjen s strani Društva SOS telefon (2015). Ljubljana: Društvo SOS telefon. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
