|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 18. člen - Splošne obveznosti |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zaščito vseh žrtev pred nadaljnjimi nasilnimi dejanji. 2. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe v skladu z notranjim pravom za zagotovitev ustreznih mehanizmov za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja med vsemi ustreznimi državnimi organi, vključno s sodstvom, javnimi tožilstvom, organi pregona, lokalnimi in regionalnimi organi, tudi nevladnimi organizacijami ter drugimi ustreznimi organizacijami in subjekti, pri zaščiti in podpori žrtev in prič vseh oblik nasilja, ki jih zajema področje uporabe te konvencije, vključno s sklicevanjem na splošne in posebne podporne storitve, kakor so podrobneje opisane v 20. in 22. členu te konvencije. 3. Pogodbenice zagotovijo, da ukrepi, sprejeti na podlagi tega poglavja: – temeljijo na razumevanju vidika spola pri nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter poudarjajo človekove pravice in varnost žrtve; – temeljijo na celostnem pristopu, ki upošteva razmerje med žrtvami, storilci, otroki in njihovim širšim družbenim okoljem; – so namenjeni preprečevanju sekundarne viktimizacije; – so namenjeni krepitvi moči in ekonomski neodvisnosti žensk žrtev nasilja; – omogočajo, kadar je to primerno, da so izvajalci različnih storitev za zaščito in podporo na isti lokaciji; – obravnavajo posebne potrebe ranljivih oseb, vključno z otroki, ki so žrtve, in jim zadostijo. 4. Zagotovitev storitve ne sme biti odvisna od pripravljenosti žrtve, da ovadi storilca ali priča proti njemu. 5. Pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev konzularne in druge zaščite ter za podporo svojim državljanom in drugim žrtvam, ki imajo pravico do take zaščite, v skladu s svojimi obveznostmi po mednarodnem pravu. |
|
0 – vprašanja ne regulira zakon/politika oziroma obstoječe določilo ni skladno s standardom v Konvenciji (standard iz Konvencije se šteje za minimalni standard); 1 – regulacija obstaja, a ne dosega standarda Konvencije (v določbi in/ali v uporabi); 2 – dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi; 3 - dosežen je standard Konvencije oziroma je blizu standardu v določbi in v uporabi; 4 – vprašanje je v državi urejeno bolje kot v standardu Konvencije. |
||
| Splošna ocena 18. člena Splošne obveznosti | ||
| Primerjava med državami 18. člena Splošne obveznosti | ||
| VPRAŠANJA |
| a. Kakšni postopki in storitve so na voljo žrtvam nasilja nad ženskami in nasilja v družini, da se jih zaščiti pred nadaljnjimi nasilnimi dejanji? Navedite vrsto ukrepov. |
|
Odgovor: Raziskave in tudi praksa pričajo o tem, da ko ženske poiščejo pomoč pri različnih institucijah, le-te ne delujejo vedno v skladu z načeli o zaščiti žrtve nasilja, zato bo potrebno določila v tem členu Konvencije še doseči. Rezultati kažejo, da sistem pomoči žrtvam nasilja ni celovit, da zaposlene in zaposleni niso dovolj usposobljeni1. Predvsem se to dogaja na področju zdravstva, ko zdravstvene delavka in delavci nudijo samo zdravstvene storitve, npr. pri pregledu noseče ženske, ki je doživela nasilje, ne prijavijo pa nasilja in posredujejo naprej podatkov o nasilju in ne informirajo žrtev o programih pomoči2. Posebno pozornost namenja člen varstvu in zaščiti, ki ju razširja tudi na priče, posebej otroke in da so potrebni (brezplačni) podporni servisi predvsem za naslednje ranljive skupine: noseče ženske, ženske z majhnimi otroki, osebe z ovirami, osebe, ki živijo na podeželju ali v odmaknjenih predelih, odvisnice, odvisnike od drog, prostitutke, pripadnice in pripadnike etničnih manjšin, migrantke in migrante, azilante in azilantke, brezdomke in brezdomce in starejše3. |
| a. Kakšni postopki in storitve so na voljo žrtvam nasilja nad ženskami in nasilja v družini, da se jih zaščiti pred nadaljnjimi nasilnimi dejanji? Navedite vrsto ukrepov. |
|
Odgovor: Raziskave in tudi praksa pričajo o tem, da ko ženske poiščejo pomoč pri različnih institucijah, le-te ne delujejo vedno v skladu z načeli o zaščiti žrtve nasilja, zato bo potrebno določila v tem členu Konvencije še doseči. Rezultati kažejo, da sistem pomoči žrtvam nasilja ni celovit, da zaposlene in zaposleni niso dovolj usposobljeni1. Predvsem se to dogaja na področju zdravstva, ko zdravstvene delavka in delavci nudijo samo zdravstvene storitve, npr. pri pregledu noseče ženske, ki je doživela nasilje, ne prijavijo pa nasilja in posredujejo naprej podatkov o nasilju in ne informirajo žrtev o programih pomoči2. Posebno pozornost namenja člen varstvu in zaščiti, ki ju razširja tudi na priče, posebej otroke in da so potrebni (brezplačni) podporni servisi predvsem za naslednje ranljive skupine: noseče ženske, ženske z majhnimi otroki, osebe z ovirami, osebe, ki živijo na podeželju ali v odmaknjenih predelih, odvisnice, odvisnike od drog, prostitutke, pripadnice in pripadnike etničnih manjšin, migrantke in migrante, azilante in azilantke, brezdomke in brezdomce in starejše3. |
 |
| b. Ali so bili sprejeti zakonodajni ali drugi ukrepi za uspešno in učinkovito sodelovanja med sodstvom, državnimi tožilci, organi kazenskega pregona, regionalnimi in lokalnimi organi, in/ali med nevladnimi organizacijami ali drugimi ključnimi akterji, da se zaščiti in nudi pomoč žrtvam? Ali so ti mehanizmi institucionalizirani (v uradnih protokolih ali drugih dokumentih) ali so rezultat neformalnih dogovorov (iz srečanj, okroglih miz, itd.)? Prosimo, da zagotovite informacije o načinu sodelovanja (državni, regionalni in lokalni ravni, itd.), in naravi sodelovanja (vrsto primerov, o vprašanjih politike, itd.). |
|
Odgovor: V skladu z Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-20144 ukrepi v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)5 le dopolnjujejo že obstoječe in jih ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihovega pomena. Ta poudarek je pomemben predvsem pri varstvu mladoletnih žrtev nasilja v družini. Varstvo ogroženih otrok, med katere sodijo tudi mladoletne žrtve nasilja v družini, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih6 ter je ne glede na vrsto ali vir ogrožanja sistemsko urejeno v družinski zakonodaji. Varstvo otrok pa zahteva tudi drugačne prijeme, saj je dolžnost države slediti otrokovim koristim, ne glede na njegovo željo ali pričakovanja. Zato se ZPND glede ukrepov za varstvo mladoletnih žrtev sklicuje na zakonodajo, ki ureja družinska razmerja. Dolžnost sodelovanja organom in organizacijam nalaga 1. odstavek 10. člena ZPND, ki določa, da so: (1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije so dolžne v okviru z zakoni in drugimi predpisi določenimi nalogami in pooblastili prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov ter nudenja pomoči žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje. V letu 2015 je v pripravi je nova Resolucija, prav tako se pripravljajo spremembe ZPND. |
 |
| b. Ali so bili sprejeti zakonodajni ali drugi ukrepi za uspešno in učinkovito sodelovanja med sodstvom, državnimi tožilci, organi kazenskega pregona, regionalnimi in lokalnimi organi, in/ali med nevladnimi organizacijami ali drugimi ključnimi akterji, da se zaščiti in nudi pomoč žrtvam? Ali so ti mehanizmi institucionalizirani (v uradnih protokolih ali drugih dokumentih) ali so rezultat neformalnih dogovorov (iz srečanj, okroglih miz, itd.)? Prosimo, da zagotovite informacije o načinu sodelovanja (državni, regionalni in lokalni ravni, itd.), in naravi sodelovanja (vrsto primerov, o vprašanjih politike, itd.). |
|
Odgovor: V skladu z Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-20144 ukrepi v Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)5 le dopolnjujejo že obstoječe in jih ne nadomeščajo ali zmanjšujejo njihovega pomena. Ta poudarek je pomemben predvsem pri varstvu mladoletnih žrtev nasilja v družini. Varstvo ogroženih otrok, med katere sodijo tudi mladoletne žrtve nasilja v družini, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih6 ter je ne glede na vrsto ali vir ogrožanja sistemsko urejeno v družinski zakonodaji. Varstvo otrok pa zahteva tudi drugačne prijeme, saj je dolžnost države slediti otrokovim koristim, ne glede na njegovo željo ali pričakovanja. Zato se ZPND glede ukrepov za varstvo mladoletnih žrtev sklicuje na zakonodajo, ki ureja družinska razmerja. Dolžnost sodelovanja organom in organizacijam nalaga 1. odstavek 10. člena ZPND, ki določa, da so: (1) Organi in organizacije ter nevladne organizacije so dolžne v okviru z zakoni in drugimi predpisi določenimi nalogami in pooblastili prednostno obravnavati primere nasilja, zagotavljati medsebojno obveščanje in pomoč z namenom preprečevanja in odkrivanja nasilja, odpravljanja vzrokov ter nudenja pomoči žrtvi pri vzpostavitvi pogojev za varno življenje. V letu 2015 je v pripravi je nova Resolucija, prav tako se pripravljajo spremembe ZPND. 2. in 3. odstavek 10. člena ZPND pa določata: (2) Ministrica oziroma minister (v nadaljnjem besedilu: minister) pristojen za delo, družino in socialne zadeve, natančneje določi postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči iz prejšnjega odstavka. (3) Ministri, pristojni za delovanje policije, zdravstvenih organizacij, socialno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih zavodov, določijo v soglasju z ministrom pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, pravila in postopke, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij, in ki jih morajo organi in organizacije z navedenih področij upoštevati pri obravnavanju primerov nasilja. Postopke medsebojnega obveščanja in nudenja pomoči med državnimi organi, nosilci javnih pooblastil, izvajalci javnih služb, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter NVO, organiziranost, sestavo in način dela multidisciplinarnih timov za obravnavanje nasilja v družini pri centrih za socialno delo med drugim določa Pravilnik o sodelovanju organov[4]: 2. člen Koordinacijo medinstitucionalnega sodelovanja vodi center za socialno delo, ki je krajevno pristojen za obravnavo konkretnega primera nasilja v družini (v nadaljnjem besedilu: CSD). Oblika medinstitucionalnega sodelovanja je tudi obravnavanje primera nasilja v multidisciplinarnem timu za obravnavanje nasilja v družini. 4. člen (1) Vsi organi so ob zaznavi nasilja v družini dolžni v štiriindvajsetih urah od seznanitve z okoliščinami obvestiti CSD. (2) Kadar gre za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je žrtev nasilja otrok, so organi v roku iz prejšnjega odstavka dolžni obvestiti CSD, policijo ali državno tožilstvo. (3) Informacijo o nasilju se posreduje v pisni ali elektronski obliki oziroma po telefonu. Informacijo, dano po telefonu, je potrebno posredovati tudi pisno, najkasneje v treh dneh. V informaciji je potrebno navesti vsa strokovna opažanja, iz katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje v družini. (4) Po prejemu obvestila CSD: - izvede vse potrebno za zaščito žrtve in pomoči v okviru svojih pristojnosti; - zbira informacije o ogroženosti žrtve od vseh organov, od katerih se pričakuje, da bi s takimi informacijami razpolagali; - če pri zbiranju informacij ugotovi obstoj okoliščin, ki kažejo na storitev kaznivega dejanja ali to izhaja iz obvestila, CSD obvesti policijo, s katero uskladi začetne aktivnosti in delovanje skladno s pristojnostmi in pravili stroke; - v roku petih dni je organu, ki je posredoval obvestilo o zaznavi nasilja, dolžan posredovati povratno informacijo o opravljenih začetnih aktivnostih. 5. člen (1) V primeru neposredne ogroženosti, ko je potrebna takojšna zaščita žrtve, so vsi organi dolžni takoj po telefonu obvestiti CSD oziroma policijo. Informacijo po telefonu je potrebno posredovati tudi pisno, najkasneje v štiriindvajsetih urah. (2) CSD in policija takoj medsebojno izmenjata informacije o obvestilu iz prejšnjega odstavka v pisni oziroma elektronski obliki ali po telefonu in se informirata ter se skladno s pristojnostmi in pravili stroke uskladita o začetnih aktivnostih. 6. člen … (2) CSD takoj po prejemu informacije o nasilju v družini prouči okoliščine primera ter zbere vse že znane informacije v okviru CSD. Na podlagi tako zbranih informacij izdela oceno ogroženosti žrtve in oceni potrebo po pripravi načrta pomoči žrtvi. Če oceni, da je pri tem potrebno sodelovanje drugih organov, se pri CSD oblikuje multidisciplinarni tim v skladu z 8. členom tega pravilnika. Pobudo za oblikovanje tima lahko da CSD tudi vsak organ iz 1. člena tega pravilnika. … (4) Kadar je o nasilju v družini obveščen samo CSD, odgovorni strokovni delavec informacijo o zaznanem nasilju takoj posreduje policiji. Kadar gre za sum storitve kaznivega dejanja, kjer je žrtev nasilja otrok, se takoj poda prijava na policijo ali državno tožilstvo, CSD pa izvede vse ukrepe za zaščito žrtve skladno s strokovnimi smernicami za delo z žrtvami nasilja. 7. člen Naloge multidisciplinarnega tima za obravnavanje nasilja v družini, ki so usmerjene v zagotovitev dolgoročne varnosti žrtve, so: - izmenjava informacij za razjasnitev okoliščin, potrebnih za zaščito in pomoč žrtvi po telefonu, elektronski pošti in na sejah, ki jih sklicuje CSD; - usklajevanje aktivnosti; - seznanitev žrtve z vsemi oblikam pomoči, ki jih nudijo organi; - izdelava načrta pomoči žrtvi in spremljanje njegovega izvajanja, če je to glede na izdelano oceno ogroženosti žrtve potrebno; - nudenje najustreznejše zaščite žrtvi; - sprejemanje odločitev z namenom izvajanja pomoči. 8. člen (1) Multidisciplinarni tim za obravnavanje nasilja v družini (v nadaljnjem besedilu: tim) sestavlja skupina strokovnjakov z namenom zagotoviti celovito pomoč in zaščito posamezni žrtvi. Oblikuje se, če strokovni delavec CSD, ki je nosilec primera, presodi, da je za sprejem ocene o potrebnosti izdelave načrta pomoči žrtvi ali za njegovo oblikovanje in izvajanje potrebno sodelovanje drugih organov. CSD te organe pozove k sodelovanju v timu. (2) CSD poleg nosilca primera določi še najmanj enega člana tima izmed delavcev CSD. Član tima je lahko tudi regijski koordinator za preprečevanje nasilja. (3) Organi, ki jih CSD pozove k sodelovanju v timu v konkretnem primeru, so se na vabilo CSD dolžni odzvati in določiti predstavnika, ki bo član tima. Člani so za svoje delo v timu odgovorni organom, ki so jih določili v tim. (4) Tim vodi strokovni delavec CSD, ki je nosilec primera. 9. člen (1) Tim je ustanovljen, ko se sestane na svoji prvi seji. Sejo se skliče v najkrajšem možnem času, oziroma najkasneje v treh dneh po določitvi njegovih članov. Člani tima so se dolžni udeleževati sej na podlagi vabila, ki ga pošlje CSD. Tim se sestaja na sejah, kjer sprejema sklepe o svojih odločitvah v obravnavanem primeru, glede na okoliščine primera pa lahko člani tima komunicirajo tudi na drug primeren način (preko telefona, elektronske pošte ...). (2) Na sejah se o delu tima piše zapisnik, ki vsebuje mnenje tima in sprejete sklepe. Če člani tima komunicirajo na drug primeren način, o poteku dogovorov naredi zapisnik vodja tima. Zapisnik je uradni dokument, varovan v skladu s predpisi, ki urejajo zbiranje in varstvo osebnih podatkov ter vodenje in hranjenje dokumentacije. Zapisnik se posreduje članom tima. Na sejah tima je javnost izključena. (3) Tim zagotavlja usklajeno, enotno in učinkovito delovanje sodelujočih organov. Organi, katerih predstavniki sodelujejo kot člani tima, morajo zagotoviti, da se bodo sklepi, sprejeti na sejah tima, uresničevali. Skupaj z žrtvijo se na podlagi sprejetih odločitev aktivno izvajajo vključitve v razpoložljive oblike pomoči. (4) Na določeno sejo tima se lahko povabi tudi strokovnjak s posebnimi znanji, ki lahko pripomore k boljši obravnavi žrtve ali razjasnitvi določenih vprašanj, ni pa član tima. 10. člen (1) Tim na podlagi ocene ogroženosti pripravi načrt pomoči žrtvi, ki mora biti usklajen z njenimi sposobnostmi in željami. Načrt pomoči je seznam aktivnosti in ukrepov, ki ga v sodelovanju z žrtvijo oblikujejo člani tima. Na sejo tima, na kateri se sprejme načrt pomoči, se povabi žrtev, ki jo lahko spremlja spremljevalec. V načrtu pomoči žrtvi je potrebno jasno opredeliti oblike pomoči, način spremljanja, trajanje in cilje obravnave. Tim opredeli naloge in vloge vključenih organov pri izvedbi načrta pomoči. Tim lahko v sodelovanju z žrtvijo spremeni načrti pomoči, če je to potrebno zaradi novih oziroma spremenjenih okoliščin. Če je žrtev nasilja otrok, se na sejo tima za izdelavo načrta pomoči povabi roditelja, ki otroka ne ogroža, če je njegova udeležba v otrokovo korist, oziroma otrokovega skrbnika. (2) V okviru načrta pomoči žrtvi se posebej za otroka naredi ocena ogroženosti in predvidijo ustrezni ukrepi, tako za delo z družino kot za delo z otrokom, kjer je najprej potrebno poskrbeti za otrokovo varnost. V načrtu pomoči žrtvi je potrebno določiti, kako trajno zaščititi otroka in nuditi pomoč družini za spremembe v ravnanju. 11. člen (1) Tim na vsaki seji preveri potek in spremlja uresničevanje svojih sklepov, ki so bili sprejeti z načrtom pomoči žrtvi in pomaga pri usmerjanju nadaljnjega dela organov. Na sejah se člani tima med seboj obveščajo o vseh aktivnostih, ki jih sami in njihovi organi izvajajo za pomoč žrtvi ter opravijo evalvacijo načrta in učinkovitosti postopkov, pri čemer ves čas obravnave primera spremljajo morebitne nastale spremembe in jih ustrezno upoštevajo pri svojem delu. (2) Odgovorni strokovni delavec na CSD o izrečenih ukrepih za zaščito otrok žrtev nasilja obvešča tim. Na timu se opravi evalvacija doseženega nivoja sprememb v družini in položaja otroka, ponovno se pripravi ocena ogroženosti, preverijo se potrebe po nadaljevanju procesa obravnave in pomoči oziroma po trajanju ukrepov za zaščito otroka. 12. člen Člani tima morajo vse podatke, ki jih pridobijo pri obravnavanju posameznega primera, varovati kot zaupne. Delo tima se v določeni zadevi zaključi, ko je načrt pomoči žrtvi realiziran oziroma, ko je žrtvi zagotovljena varnost. O tem pošlje CSD vsem članom tima obvestilo. Tudi regijski službi pravilnik določa vlogo pri sodelovanju z organi: 16. člen (1) Regijska služba sodeluje z organi, ki delujejo na območju delovanja regijske službe, ter sodelujejo pri reševanju problematike nasilja v družini v določenem okolju tako, da najmanj enkrat letno povabi na delovni sestanek njihove predstojnike, v skladu s predhodnim dogovorom med regijskim koordinatorjem in predstojniki. (2) Na delovnem sestanku se obravnava aktualna vprašanja medsebojnega sodelovanja in načrtujejo skupne potrebe postavljanja programov. Zakon o nalogah in pooblastilih policije8 nalaga policiji dolžnost, da pristojni CSD takoj obvesti o izrečenem ukrepu prepovedi približevanja. Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini9 pa natančno določa naslednje: 4. člen Policija v štiriindvajsetih urah po prejemu obvestila ali zaznave nasilja v družini obvesti CSD v naslednjih primerih: - ko izve za okoliščine, na podlagi katerih lahko sklepa, da je otrok neposredna žrtev nasilja ali če je pri izvajanju nasilja prisoten ali če živi v okolju, kjer se nasilje izvaja; - ko izve za okoliščine, na podlagi katerih lahko sklepa, da je žrtev nasilja slabotna ali invalidna oseba ali oseba pod skrbništvom; - ko obstajajo razlogi za sum, da je bilo z nasiljem nad polnoletno osebo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti; - če polnoletna žrtev obveščanju ne nasprotuje, pa tudi v primerih prekrškov ali kaznivih dejanj, ki se preganjajo na predlog oškodovanca ali na zasebno tožbo. 5. člen (1) Obvestilo o nasilju v družini policija posreduje CSD v pisni ali elektronski obliki oziroma po telefonu ali osebno. Obvestilo po telefonu ali osebno je treba najkasneje v treh dneh posredovati tudi pisno. (2) Pisno obvestilo vsebuje: - podatke o času sprejema prijave oziroma obvestila, - podatke o prijavitelju, - podatke o domnevni žrtvi, - podatke o domnevnem povzročitelju nasilja, - kratek opis nasilnega dejanja, - morebitne dodatne informacije oziroma strokovna opažanja, iz katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje v družini, - ime in priimek kontaktne osebe. (3) Obrazec obvestila je priloga tega pravilnika in je njegov sestavni del. 6. člen (1) Policija lahko v obvestilu iz prejšnjega člena predlaga CSD sklic multidisciplinarnega tima za obravnavanje nasilja v družini (v nadaljnjem besedilu: tim), če oceni: - da je potrebno neposredno sodelovanje ter uskladitev dejavnosti organov in organizacij za zagotovitev varnosti žrtve ali za izmenjavo informacij in razjasnitev okoliščin, potrebnih za zaščito žrtve, in - da obstaja verjetnost ponovitve nasilnih ravnanj z možnostjo nastanka hujših posledic ali da se nasilje dogaja že dlje časa ali ko je bila storilcu izrečena prepoved približevanja po predpisu, ki ureja pooblastila policije. (2) Če je policija predlagala sklic tima in varnost žrtve ni neposredno ogrožena, policija nadaljuje s svojimi aktivnostmi po posvetu s CSD oziroma s člani tima. 7. člen (1) Če CSD v roku treh dni od podaje predloga policije za sklic tima ne skliče seje tima oziroma policiji ne posreduje povratnih informacij o njenem predlogu, policija nadaljuje z dejavnostmi v okviru svojih pristojnosti brez predhodnega usklajevanja s CSD. (2) Če CSD posreduje prijavo policiji, se delavca obeh institucij, odgovorna za primer, v najkrajšem možnem času, najpozneje pa v treh dneh, posvetujeta in uskladita nadaljnje dejavnosti. 8. člen (1) V primerih, ko je očitno, da je življenje oziroma zdravje žrtve v nevarnosti in policija oceni, da je nujna takojšnja policijska intervencija, ukrepa takoj v skladu s predpisi, ki urejajo kazenski postopek in delovanje ter pooblastila policije, brez predhodnega posvetovanja s CSD. (2) Ob intervenciji policija takoj obvesti CSD po telefonu ali osebno, v 24 urah pa pošlje pisno obvestilo iz drugega odstavka 5. člena tega pravilnika. V pisnem obvestilu navede tudi izvedene dejavnosti, v nadaljnjem postopku pa sodeluje s CSD na način, določen s tem pravilnikom. 9. člen (1) Policija je na poziv CSD dolžna imenovati predstavnika v timu, ki ga CSD ustanovi na podlagi pravilnika, ki ureja sodelovanje organov in organizacij ter delovanje CSD, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini. (2) Predstavnik policije se mora udeleževati sej tima in sodelovati z drugimi člani na dogovorjene načine (komuniciranje preko telefona, elektronske pošte ...). 10. člen (1) Predstavnik policije, ki se udeleži seje tima, mora biti podrobno seznanjen s primerom, imeti mora znanje o možnih ukrepih za preprečevanje tveganja za nadaljnje nasilje, poznati način timskega dela in sprejemanja odločitev. (2) Predstavnik policije se vključuje v delo tima predvsem tako, da: - izmenjuje informacije, ki so potrebne za razjasnitev okoliščin pri zagotovitvi varstva in pomoči žrtvi, - pridobiva informacije, pomembne za strokovno ukrepanje policije, - posreduje informacije, pomembne za ukrepanje drugih organov in organizacij, predvsem o tem, kdo je osumljen storitve kaznivega dejanja, kdo je o kaznivem dejanju vedel pred prijavo, kako se na razkritje nasilja odzivajo družinski člani, kdo je, poleg glavnega osumljenca, še osumljen storitve kaznivega dejanja in druga dejstva, znana predstavniku policije, - v skladu s pristojnostmi in pravili stroke usklajuje dejavnosti policije z dejavnostmi drugih organov in organizacij, - zagotavlja pomoč CSD pri izvajanju nujnih ukrepov v skladu z zakonodajo, - sodeluje pri oblikovanju in izvajanju načrta pomoči. 11. člen Če zbrani dokazi po oceni policije oziroma državnega tožilca ne potrdijo takšne stopnje suma storitve kaznivega dejanja, ki je potrebna za uvedbo kazenskega postopka, predstavnik policije še naprej sodeluje v timu, če CSD izrecno želi sodelovanje policije zaradi razjasnitve določenih dejstev, ki jih je policija predhodno zbrala, ali zaradi odločitve o nadaljnjih ukrepih v civilnih postopkih, ki jih bo za zaščito otroka žrtve izvedel ali predlagal CSD. Na zaprosilo CSD policija posreduje podatke, potrebne za izvedbo postopkov za zaščito žrtve, v obliki poročila. Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti10 zdravstvenim organizacijam nalaga naslednje obveznosti na področju sodelovanja: 5. člen (1) Zdravstveni delavec, ki pri svojem delu izve za okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da se izvaja nasilje v družini, o tem najpozneje v 24 urah obvesti pristojni center za socialno delo, razen če žrtev nasilja temu izrecno nasprotuje in ne gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Obvestilo se posreduje pisno, v elektronski obliki ali po telefonu. (2) Ne glede na prejšnji odstavek, v nujnih primerih, ko je ogroženo življenje žrtve nasilja ali njenih otrok, zdravstveni delavec takoj obvesti policijo na telefonsko številko 113 ali pristojni center za socialno delo. (3) V primeru nasilja v družini nad otroci, zdravstveni delavec najpozneje v 24 urah o tem obvesti pristojni center za socialno delo, policijo ali državno tožilstvo. Obvestilo se posreduje pisno, v elektronski obliki ali po telefonu. (4) Obvestilo po telefonu iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena, zdravstveni delavec najpozneje v treh dneh od obvestila posreduje tudi pisno. (5) Obvestilo iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena zdravstveni delavec najpozneje v treh dneh od obvestila v vednost pošlje tudi izbranemu zdravniku oziroma pediatru osebe, ki naj bi bila žrtev nasilja. (6) Pisno obvestilo iz tega člena se posreduje na obrazcu iz Priloge, ki je sestavni del tega pravilnika. 6. člen Izbrani zdravnik oziroma pediater ali drug zdravstveni delavec se vključi v obravnavo žrtev nasilja ter sodeluje v multidisciplinarnem timu za obravnavanje nasilja v družini pri pristojnem centru za socialno delo. 9. člen Zdravstveni delavci sodelujejo z drugimi organi v prizadevanju za zmanjševanje nasilja v družini in se vključujejo v lokalno in širšo skupnost pri obravnavi zdravstvenega vidika nasilja v družini. Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode tem nalaga naslednje11: 3. člen Učitelj ali drug delavec VIZ, ki je pri otroku opazil spremembe, ki bi lahko bile posledice nasilja, ali mu je otrok zaupal, da je žrtev nasilja, ali ima učitelj ali drug delavec VIZ informacijo o nasilju od tretje osebe ali pa je bil sam priča nasilja, takoj: - obvesti o tem svetovalnega delavca VIZ ali v njegovi odsotnosti ravnatelja ali pomočnika ravnatelja, - sam ali s svetovalnim delavcem VIZ v primeru poškodbe pri fizičnem ali spolnem nasilju ali hudi psihični stiski otroka zaradi nasilja v družini obvesti pristojni center za socialno delo (v nadaljnjem besedilu: CSD), izven poslovnega časa CSD njegovo interventno službo, ali, če meni, da je to primerno, policijo; če so navedene posledice opažene pri polnoletnem udeležencu izobraževanja po javno veljavnih programih, se mu svetuje, naj obišče zdravnika, ter se ga seznani z možnostmi ustrezne pomoči in organi, ki mu lahko nudijo ustrezno pomoč, - sam ali s svetovalnim delavcem naredi zapis dogodka, opažanj, pridobljenih informacij ali pogovora z otrokom. 5. člen (1) Ravnatelj ali svetovalna služba VIZ v telefonskem pogovoru isti dan oziroma najpozneje v 24 urah po narejenem zapisu dogodka obvesti CSD, policijo ali državno tožilstvo o sumu nasilja v družini nad otrokom (v nadaljnjem besedilu: nasilje) in CSD pošlje pisno prijavo nasilja skupaj z zapisom dogodka. (2) Ravnatelj ali svetovalna služba VIZ starše o opravljeni prijavi nasilja obvesti le takrat, ko presodi, da je to v korist otroka. 6. člen (1) Svetovalni delavec VIZ najpozneje naslednji delovni dan po telefonski prijavi nasilja CSD, policiji ali državnemu tožilstvu skliče interni tim VIZ (v nadaljnjem besedilu: interni tim), ki ga sestavljajo svetovalna služba VIZ, razrednik oziroma vzgojitelj otroka, ki je žrtev nasilja, in učitelj oziroma drug delavec VIZ, ki je naredil zapis dogodka. Vsaj na prvem sestanku mora biti navzoč tudi ravnatelj. … (3) Naloge vodje internega tima so: … - če CSD skliče multidisciplinarni tim za obravnavo nasilja v družini (v nadaljnjem besedilu: multidisiciplinarni tim) v skladu s pravilnikom, ki ureja sodelovanje organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multudisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini sodeluje v njem kot predstavnik VIZ in o dejavnostih multidisciplinarnega tima obvešča ostale člane internega tima. 9. člen (1) Zaposleni v VIZ sodelujejo s CSD pri zbiranju podatkov o ogroženosti otroka, ki je žrtev nasilja. (2) Naloge vodje internega tima kot predstavnika VIZ v multidisciplinarnem timu, so: - s člani multidisciplinarnega tima izmenjuje informacije za razjasnitev okoliščin, potrebnih za zaščito in pomoč otroku po telefonu, elektronski pošti in na sejah multidisciplinarnega tima, - sodeluje pri načrtovanju, izvajanju, usklajevanju in spremljanju dejavnosti multidisciplinarnega tima za zaščito in podporo otroka, - seznanja člane multidisciplinarnega tima z aktivnostmi VIZ pri zagotavljanju pomoči otroku, ki je žrtev nasilja in skrbi za usklajevanje aktivnosti VIZ z aktivnostmi drugih organov, - posreduje multidisiciplinarnemu timu mnenje internega tima o načinu zagotavljanja koristi otroka, ki je žrtev nasilja, pri obravnavi primera, - dejavno sodeluje pri izdelavi ocene ogroženosti otroka, ki je žrtev nasilja, in oblikovanju načrta pomoči v okviru multidisicplinarnega tima. (3) Kadar CSD ne pozove VIZ k sodelovanju v multidisciplinarnem timu, med CSD in VIZ prav tako poteka medsebojno obveščanje (osebno, pisno in po telefonu) o dejavnostih za zagotavljanje zaščite in pomoči otroku, ki je žrtev nasilja v družini, in usklajevanje teh dejavnosti. 10. člen Kadar CSD začne postopek za zaščito otroka, ki je žrtev nasilja, brez prijave VIZ in zaprosi VIZ za poročilo, svetovalna služba VIZ napiše poročilo o svojem mnenju o ogroženosti otroka zaradi suma nasilja. Svetovalni delavec, ki pripravlja poročilo, vanj vključi tudi mnenja zaposlenih v VIZ, ki so v stiku z otrokom, ki je žrtev nasilja. 11. člen Kadar interni tim oceni, da se izvajanje nasilja nad otrokom po prijavi CSD nadaljuje ali da postopek CSD za zaščito otroka poteka prepočasi ali ni dovolj učinkovit, ravnatelj o tem obvesti predstojnika pristojnega CSD. Če postopek še vedno poteka prepočasi ali ni dovolj učinkovit, ravnatelj o tem obvesti socialno inšpekcijo. 12. člen (1) Zaposleni v VIZ sodelujejo s policijo, tožilstvom in sodiščem pri zbiranju podatkov o ogroženosti otroka. (2) Če je VIZ uradno obveščen, da je bila povzročitelju nasilja izrečena prepoved približevanja otroku, ki jo je izreklo sodišče ali policija zaradi izvajanja nasilja v družini, o zaznanih kršitvah te prepovedi ravnatelj oziroma pomočnik ravnatelja takoj obvesti policijo. (3) Ravnatelj oziroma pomočnik ravnatelja sodeluje s policijo in vloži prijavo na policijo, če eden od staršev ali druga odrasla oseba, ki izvaja nasilje nad otrokom, izvaja nasilje tudi nad zaposlenimi v VIZ. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)12 določa ukrepe za zagotovitev varnosti žrtve v 15.,16. in 17. členu ter v tretjem delu Ukrepi za zagotovitev varnosti žrtve. V 15. členu opredeljuje načrt pomoči: (1) Center za socialno delo je po proučitvi okoliščin primera dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo in oceniti, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi, ki ga oblikuje skupaj z žrtvijo. (2) Načrt pomoči se pripravi v okviru multidisciplinarnega tima iz tretjega odstavka 14. člena tega zakona. Center za socialno delo pozove k sodelovanju v timu tudi druge organe in organizacije, ki so ali bodo v okviru področja svojega delovanja obravnavali žrtev oziroma povzročitelja nasilja ter nevladne organizacije. Odgovorne osebe organov in organizacij, ki so pozvane k pripravi načrta pomoči, so dolžne zagotoviti sodelovanje predstavnikov organov in organizacij. (3) Če je žrtev nasilja otrok, se v načrtu pomoči predvidijo tudi ukrepi za varstvo otroka po predpisih, ki urejajo družinska razmerja. V načrtu pomoči morajo biti zajete predvsem dolgoročnejše rešitve za ureditev življenjskih razmer žrtve in ne samo trenutni ukrepi, ki bi le začasno nudili pomoč oz. urejali situacijo. K zaščiti žrtve je vključena tudi regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam po 16. členu ZPND. Strokovne podporne storitve nudijo NVO, kar je opredeljeno v 17. členu ZPND. Pomembno izhodišče najdemo v 4. odstavku 17. člena, ki pravi, da »zagotovitev storitve ne sme biti odvisna od pripravljenosti žrtve, da ovadi storilca ali priča proti njemu.« Če upoštevamo Obrazložitveno poročilo h konvenciji13, lahko trdimo, da se to med drugim nanaša tudi na splošne in strokovne podporne storitve, opredeljene v 20. in 22. členu Konvencije, ki so namestitev, zaščita, zdravstvena oskrba, svetovanje. Do situacije, v kateri se to izkaže kot pomembno, lahko npr. pride, ko ženska, ki svojega partnerja noče prijaviti policiji, išče namestitev v zatočišču. Ali v primeru žrtve posilstva, ki mora biti s strani zdravstva pregledana nemudoma, potrebuje pa čas za okrevanje in s tem čas, da se odloči, ali bo spregovorila in posilstvo prijavila ali ne. |
|
|
| c. Ali so ti ukrepi v skladu s standardi, ki jih določa Konvencija v 18. členu, 3. odstavek Pomembno je, da člen vključuje priče, tako da je treba posebno pozornost nameniti otrokom kot pričam pri ocenjevanju ukrepov. Prav tako izraz "ranljive žrtve" vključuje: nosečnice in ženske z majhnimi otroki, invalidi, osebe, ki živijo v podeželskih ali oddaljenih območjih, osebe s problemi odvisnosti, prostitutke, narodne manjšine, migrantke/migrante, vključno migrantke/migrante in begunke/begunce brez dokumentov, geje, lezbijke, biseksualne osebe in transseksualne osebe, HIV pozitivne osebe, brezdomne osebe, otroke, starejše (glej 87. odstavek Obrazložitvenega poročila). Ali so ti ukrepi (postopki in storitve) brezplačni? Če so plačljivi navedite višino stroškov. Kdo financira storitve (javni proračun in/ali kdo drug)? |
|
Odgovor: Obstoječe storitve so brezplačne, problem predstavlja regionalno neenakomerna porazdelitev storitev ter pomanjkljiva dostopnost do brezplačne psihoterapevtske obravnave in brezplačne pravne pomoči. Storitve financira javni proračun – ministrstva in lokalne skupnosti -, fundacije ter donacije. Raziskave in tudi praksa pričajo o tem, da institucije, pri katerih ženske poiščejo pomoč, ne delujejo vedno v skladu z načeli o zaščiti žrtev nasilja, zato bo v praksi potrebnega še veliko dela, da bi dosegli namen določil iz navedenih členov Konvencije. V številnih primerih ženske in tudi zaposleni v pristojnih institucijah niso seznanjeni z vsemi možnostmi, ki jim jih nudi zakonodaja, in ne z vsemi socialnovarstvenimi programi. Mnoge zaposlene/zaposleni v pristojnih institucijah nimajo ustreznega znanja o nasilju14. Tako npr. na področju zdravstva zdravstvene delavke in delavci pogosto nudijo le zdravstvene storitve (npr. pri pregledu noseče ženske, ki je doživela nasilje), ne prijavijo pa nasilja, drugim pristojnim institucijam ne posredujejo podatkov o nasilju in žrtev ne informirajo o obstoječih programih pomoči15. Pomanjkljivosti na področju pomoči ženskam – žrtvam v slovenijo so različne, tako nimajo enakega dostopa do različnih oblik pomoči v veliko regijah po Sloveniji, ostajajo v nasilnih partnerskih zvezah zaradi ekonomske odvisnosti. Stanovanjska problematika žrtev nasilja, ko se njihova doba v varni hiši izteče. Potrebe ranljivih skupin: romskih žensk, migrantk, starejših žensk, žensk s problemi v duševnem zdravju, z zasvojenostjo, z ovirami, ki so žrtve nasilja, niso naslovljene. Institucije prepogosto ženske – žrtve nasilja usmerjajo v varne hiše, namesto da bi iz skupnega bivališča odstranile povzročitelja nasilja. Pomanjkanje kadra na policiji, v tožilstvih, na sodiščih, na centrih za socialne delo in drugje, posledično se slabša praksa zaščite pred nasiljem. Strokovne delavke/delavci, ki imajo stike z žrtvami ali povzročitelji nasilja nad ženskami in nasilje v družini niso ustrezno usposobljeni in nimajo znanja s tega področja. V nacionalni raziskavi iz leta 2010 je 22,7 % vprašanih povedalo, da so zaradi nasilja obiskale zdravstveni dom. Od teh jih tretjina ni povedala pravega vzroka za poškodbe. Nekatere so v odprtih odgovorih navedle, da so zdravnici ali zdravniku povedale o nasilju šele po več obiskih. 40 % tistih, ki so šle k zdravnici ali zdravniku, je bilo zelo zadovoljnih s ponujeno pomočjo. 21,6 % jih je menilo, da je bila pomoč ustrezna, 18,9 % da je bila povprečna, 18,9 % pa, da je bila pomoč zelo neustrezna14. Nacionalna raziskava je pokazala, da se ženske še vedno redko odločajo, da bi o nasilju spregovorile in o tem koga obvestile. Manj kot polovica je o tem obvestila javne službe ali obiskala nevladne organizacije. Najpogosteje pokličejo policijo ali center za socialno delo. Ženske pričakujejo, da javne službe lahko kaj naredijo in jim pomagajo pri rešitvi problema. Z odzivom javnih služb (policija, CSD in zdravstveni dom) so večinoma zadovoljne, takšnih je okoli polovica pri vsaki službi. Vendar je nekaj manj kot petina žensk kot zelo neustrezno označila delo policije in CSD. Manj kot desetina je tako označila odziv zdravstvenih domov. Podobno je pri odvetniku in duhovniku, s katerima je zadovoljna več kot polovica anketirank in zelo nezadovoljna petina. Nekoliko večja nihanja so pri nevladnih organizacijah, kar je mogoče pripisati zelo nizkemu številu žensk, ki so pomoč iskale tam, zato so odstotki visoki tako v pozitivno kot v negativno stran lestvice zadovoljstva. Delo kriznih telefonov za ženske je kot zelo ustrezno označilo nekaj več kot tretjina žensk in zelo neustrezno nekaj več kot petina. Svetovalnice je kot zelo ustrezne označila petina anketirank in kot zelo neustrezne 28,6 % kar je krepko več kot četrtina in največ med vsemi navedenimi. V najnižjem odstotku je kot zelo ustrezna pomoč označen duhovnik (petina), ki je v istem odstotku označen tudi kot zelo neustrezna14. |
| c. Ali so ti ukrepi v skladu s standardi, ki jih določa Konvencija v 18. členu, 3. odstavek Pomembno je, da člen vključuje priče, tako da je treba posebno pozornost nameniti otrokom kot pričam pri ocenjevanju ukrepov. Prav tako izraz "ranljive žrtve" vključuje: nosečnice in ženske z majhnimi otroki, invalidi, osebe, ki živijo v podeželskih ali oddaljenih območjih, osebe s problemi odvisnosti, prostitutke, narodne manjšine, migrantke/migrante, vključno migrantke/migrante in begunke/begunce brez dokumentov, geje, lezbijke, biseksualne osebe in transseksualne osebe, HIV pozitivne osebe, brezdomne osebe, otroke, starejše (glej 87. odstavek Obrazložitvenega poročila). Ali so ti ukrepi (postopki in storitve) brezplačni? Če so plačljivi navedite višino stroškov. Kdo financira storitve (javni proračun in/ali kdo drug)? |
|
Odgovor: Obstoječe storitve so brezplačne, problem predstavlja regionalno neenakomerna porazdelitev storitev ter pomanjkljiva dostopnost do brezplačne psihoterapevtske obravnave in brezplačne pravne pomoči. Storitve financira javni proračun – ministrstva in lokalne skupnosti -, fundacije ter donacije. Raziskave in tudi praksa pričajo o tem, da institucije, pri katerih ženske poiščejo pomoč, ne delujejo vedno v skladu z načeli o zaščiti žrtev nasilja, zato bo v praksi potrebnega še veliko dela, da bi dosegli namen določil iz navedenih členov Konvencije. V številnih primerih ženske in tudi zaposleni v pristojnih institucijah niso seznanjeni z vsemi možnostmi, ki jim jih nudi zakonodaja, in ne z vsemi socialnovarstvenimi programi. Mnoge zaposlene/zaposleni v pristojnih institucijah nimajo ustreznega znanja o nasilju14. Tako npr. na področju zdravstva zdravstvene delavke in delavci pogosto nudijo le zdravstvene storitve (npr. pri pregledu noseče ženske, ki je doživela nasilje), ne prijavijo pa nasilja, drugim pristojnim institucijam ne posredujejo podatkov o nasilju in žrtev ne informirajo o obstoječih programih pomoči15. Pomanjkljivosti na področju pomoči ženskam – žrtvam v slovenijo so različne, tako nimajo enakega dostopa do različnih oblik pomoči v veliko regijah po Sloveniji, ostajajo v nasilnih partnerskih zvezah zaradi ekonomske odvisnosti. Stanovanjska problematika žrtev nasilja, ko se njihova doba v varni hiši izteče. Potrebe ranljivih skupin: romskih žensk, migrantk, starejših žensk, žensk s problemi v duševnem zdravju, z zasvojenostjo, z ovirami, ki so žrtve nasilja, niso naslovljene. Institucije prepogosto ženske – žrtve nasilja usmerjajo v varne hiše, namesto da bi iz skupnega bivališča odstranile povzročitelja nasilja. Pomanjkanje kadra na policiji, v tožilstvih, na sodiščih, na centrih za socialne delo in drugje, posledično se slabša praksa zaščite pred nasiljem. Strokovne delavke/delavci, ki imajo stike z žrtvami ali povzročitelji nasilja nad ženskami in nasilje v družini niso ustrezno usposobljeni in nimajo znanja s tega področja. V nacionalni raziskavi iz leta 2010 je 22,7 % vprašanih povedalo, da so zaradi nasilja obiskale zdravstveni dom. Od teh jih tretjina ni povedala pravega vzroka za poškodbe. Nekatere so v odprtih odgovorih navedle, da so zdravnici ali zdravniku povedale o nasilju šele po več obiskih. 40 % tistih, ki so šle k zdravnici ali zdravniku, je bilo zelo zadovoljnih s ponujeno pomočjo. 21,6 % jih je menilo, da je bila pomoč ustrezna, 18,9 % da je bila povprečna, 18,9 % pa, da je bila pomoč zelo neustrezna14. Nacionalna raziskava je pokazala, da se ženske še vedno redko odločajo, da bi o nasilju spregovorile in o tem koga obvestile. Manj kot polovica je o tem obvestila javne službe ali obiskala nevladne organizacije. Najpogosteje pokličejo policijo ali center za socialno delo. Ženske pričakujejo, da javne službe lahko kaj naredijo in jim pomagajo pri rešitvi problema. Z odzivom javnih služb (policija, CSD in zdravstveni dom) so večinoma zadovoljne, takšnih je okoli polovica pri vsaki službi. Vendar je nekaj manj kot petina žensk kot zelo neustrezno označila delo policije in CSD. Manj kot desetina je tako označila odziv zdravstvenih domov. Podobno je pri odvetniku in duhovniku, s katerima je zadovoljna več kot polovica anketirank in zelo nezadovoljna petina. Nekoliko večja nihanja so pri nevladnih organizacijah, kar je mogoče pripisati zelo nizkemu številu žensk, ki so pomoč iskale tam, zato so odstotki visoki tako v pozitivno kot v negativno stran lestvice zadovoljstva. Delo kriznih telefonov za ženske je kot zelo ustrezno označilo nekaj več kot tretjina žensk in zelo neustrezno nekaj več kot petina. Svetovalnice je kot zelo ustrezne označila petina anketirank in kot zelo neustrezne 28,6 % kar je krepko več kot četrtina in največ med vsemi navedenimi. V najnižjem odstotku je kot zelo ustrezna pomoč označen duhovnik (petina), ki je v istem odstotku označen tudi kot zelo neustrezna14. |
|
|
| d. Ali mora žrtev sodelovati z institucijami, tj. pričati proti storilcu ali vložiti obtožbo, da bo imela zagotovljene storitve - nastanitev, pomoč ali informacije o postopkih? Ali se pravna pomoč dodeluje na podlagi stopnje sodelovanja žrtve? |
| Odgovor: Nastanitev, pomoč in informacije o postopkih so žrtvam nasilja v družini na voljo ne glede na sodelovanje žrtve z institucijami. Pravna pomoč se dodeljuje v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)16 in Zakonom o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)17. |
| d. Ali mora žrtev sodelovati z institucijami, tj. pričati proti storilcu ali vložiti obtožbo, da bo imela zagotovljene storitve - nastanitev, pomoč ali informacije o postopkih? Ali se pravna pomoč dodeluje na podlagi stopnje sodelovanja žrtve? |
| Odgovor: Nastanitev, pomoč in informacije o postopkih so žrtvam nasilja v družini na voljo ne glede na sodelovanje žrtve z institucijami. Pravna pomoč se dodeljuje v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP)16 in Zakonom o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)17. |
|
|
| e. Ali imajo žrtve – državljanke/državljani Slovenije in osebe, ki so državljanke/državljani drugih držav pravico do teh storitev? Če je odgovor pritrdilen navedite države, ki so zajete. Kakšen je status prosilk/prosilcev za azil, oseb brez državljanstva ali zakonitega prebivanja, itd.? |
| Odgovor: Glejte člen 59. odgovor pod vprašanjem a. in člen 60. odgovor pod vprašanjem d. |
| e. Ali imajo žrtve – državljanke/državljani Slovenije in osebe, ki so državljanke/državljani drugih držav pravico do teh storitev? Če je odgovor pritrdilen navedite države, ki so zajete. Kakšen je status prosilk/prosilcev za azil, oseb brez državljanstva ali zakonitega prebivanja, itd.? |
| Odgovor: Glejte člen 59. odgovor pod vprašanjem a. in člen 60. odgovor pod vprašanjem d. |
|
|
|
[1] Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K.,Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M., Kralj, A. (2013) Nasilje nad ženskami v Sloveniji. Maribor: Aristej. [2] Matko, K. (2013) Nasilje v družini med nosečnostjo, magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. [3] Obrazložitveno poročilo h konvenciji - Explanatory report. Dostopno preko: http://conventions.coe.int/Treaty/EN/Reports/Html/210.htm, 22. 6. 2014. [4] Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, Ur. l. RS, št. 41/2009, 1. 6. 2009. [5] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08. [6] Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), Ur. l. RS, št. 69/04. [7] Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 31/09. [8] Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Ur. l. RS, št. 15/13. [9] Pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 25/10. [10] Pravilnik o pravilih in postopkih pri obravnavanju nasilja v družini pri izvajanju zdravstvene dejavnosti, Ur. l. RS, št. 38/11. [11] Pravilnik o obravnavi nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, Ur. l. RS, št. 104/09. [12] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08. [13] Obrazložitveno poročilo h konvenciji - Explanatory report. Dostopno preko: http://conventions.coe.int/Treaty/EN/Reports/Html/210.htm, 22. 6. 2014. [14] Leskošek, V. (2013) Vpliv nasilja na zdravje žensk. V: Leskošek, V., Antić Gaber, M., Selišnik, I., Filipčič, K.,Urek, M., Matko, K., Zaviršek, D., Sedmak, M., Kralj, A. (2013) Nasilje nad ženskami v Sloveniji, s. 101–15. Maribor: Aristej. [15] Matko, K. (2013) Nasilje v družini med nosečnostjo, magistrska naloga. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo. [16] Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Ur. l. RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 15/14 – odl. US in 19/15. [17] Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND), Ur. l. RS, št. 16/08. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
