|
|
SLO | ||
|
| SLO |
| 2015 |
| Izberite člen Konvencije |
| Člen |
| 18. člen - Splošne obveznosti |
|
1. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe za zaščito vseh žrtev pred nadaljnjimi nasilnimi dejanji. 2. Pogodbenice sprejmejo potrebne zakonodajne ali druge ukrepe v skladu z notranjim pravom za zagotovitev ustreznih mehanizmov za zagotavljanje učinkovitega sodelovanja med vsemi ustreznimi državnimi organi, vključno s sodstvom, javnimi tožilstvom, organi pregona, lokalnimi in regionalnimi organi, tudi nevladnimi organizacijami ter drugimi ustreznimi organizacijami in subjekti, pri zaščiti in podpori žrtev in prič vseh oblik nasilja, ki jih zajema področje uporabe te konvencije, vključno s sklicevanjem na splošne in posebne podporne storitve, kakor so podrobneje opisane v 20. in 22. členu te konvencije. 3. Pogodbenice zagotovijo, da ukrepi, sprejeti na podlagi tega poglavja: – temeljijo na razumevanju vidika spola pri nasilju nad ženskami in nasilju v družini ter poudarjajo človekove pravice in varnost žrtve; – temeljijo na celostnem pristopu, ki upošteva razmerje med žrtvami, storilci, otroki in njihovim širšim družbenim okoljem; – so namenjeni preprečevanju sekundarne viktimizacije; – so namenjeni krepitvi moči in ekonomski neodvisnosti žensk žrtev nasilja; – omogočajo, kadar je to primerno, da so izvajalci različnih storitev za zaščito in podporo na isti lokaciji; – obravnavajo posebne potrebe ranljivih oseb, vključno z otroki, ki so žrtve, in jim zadostijo. 4. Zagotovitev storitve ne sme biti odvisna od pripravljenosti žrtve, da ovadi storilca ali priča proti njemu. 5. Pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev konzularne in druge zaščite ter za podporo svojim državljanom in drugim žrtvam, ki imajo pravico do take zaščite, v skladu s svojimi obveznostmi po mednarodnem pravu. |
| KAZALNIKI |
| 1. Število raziskav o učinkovitosti sodelovanja med pristojnimi javnimi institucijami (policija, državna tožilstva, sodstvo, socialne in zdravstvene ustanove), lokalnimi oblastmi in ustreznimi ali pristojnimi nevladnimi organizacijami, z namenom zaščite in podpore žrtvam vseh oblik nasilja, ki jih zajema ta Konvencija in jih vodi a) država in b) nevladne organizacije, na letni ravni. |
| Odgovor: Raziskav o učinkovitosti sodelovanja ni. Obstajajo ocene nevladnih organizacij. |
 |
| 1. Število raziskav o učinkovitosti sodelovanja med pristojnimi javnimi institucijami (policija, državna tožilstva, sodstvo, socialne in zdravstvene ustanove), lokalnimi oblastmi in ustreznimi ali pristojnimi nevladnimi organizacijami, z namenom zaščite in podpore žrtvam vseh oblik nasilja, ki jih zajema ta Konvencija in jih vodi a) država in b) nevladne organizacije, na letni ravni. |
|
Odgovor: Raziskav o učinkovitosti sodelovanja ni. Obstajajo ocene nevladnih organizacij. Nevladne organizacije smo v predlogih za spremembe za Zakon o preprečevanju nasilja v družini[1] glede sodelovanjapristojnih institucij zapisale, da je za učinkovito delo organov in organizacij ter nevladnih organizacij je ključnega pomena, da se medsebojno obveščajo o izvedenih ukrepih za zagotovitev varnosti žrtvam nasilja in drugih nudenih oblikah pomoči žrtvam nasilja in povzročiteljem nasilja ter usklajeno načrtujejo pomoč, in to v vseh postopkih obravnave. Čeprav zakon, pa tudi Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini[2] določata medsebojno obveščanje, se v praksi pogosto zgodi, da obveščanje izostane. Da bi se žrtvam lahko nudili ustrezna in učinkovita pomoč in zaščita, je medsebojno obveščanje organov in organizacij ter nevladnih organizacij v vseh postopkih obravnave nujno. Primer tipičnega obvestila, ki ga CSD pošlje nevladni organizaciji kot odgovor na prijavo nasilja v družini, je[1]: »V zvezi z vsebino vašega dopisa glede suma nasilja v družini,…., vas obveščamo, da smo prejeli informacije o,…, in da bomo delovali v skladu z našimi pristojnostmi.« V zakon je treba dodati člen. oz. alinejo glede obveščanja s strani institucij. Obveščanje naj bo: 1) tudi pisno in ne le telefonsko, 2) naj ne bo zgolj formalno – da se primer obravnava – brez vsebine obravnave. Namreč, če obvestilo o obravnavi ne vsebuje vsebinskega opisa obravnave primera, organ in organizacija ter nevladna organizacija ne more obravnavati primera usklajeno oz. v dogovoru z institucijo, kar občutno zmanjšuje možnost uspešne pomoči in zaščite žrtve. Potrebno je zagotoviti koordinirano sodelovanje organov in organizacij ter nevladnih organizacij in usklajen potek postopkov, katerih glavni namen je varnost in dobrobit žrtve nasilja.« |
 |
| 2. Odstotek primerov, v katerih je izvedena celovita ocena potreb, okoliščin in varnostnih tveganj[3], vključno s tveganjem sekundarne viktimizacije, glede na skupno število prijavljenih primerov za vse oblike nasilja, ki jih zajema ta Konvencija, na letni ravni. |
| Odgovor: Na centru za socialno delo izdela načrt varnosti strokovna delavka ali delavec. V letu 2015 je bilo na centrih za socialno delo po podatkih Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije[4] do 31. oktobra pripravljenih 576 načrtov pomoči za odrasle žrtve nasilja in 128 načrtov pomoči za otroke žrtve nasilja. Obravnavanih primerov nasilja v družini na vseh centrih za socialno delo je bilo v letu 2015 do 31. oktobra 2015 2166. |
|
| 2. Odstotek primerov, v katerih je izvedena celovita ocena potreb, okoliščin in varnostnih tveganj[3], vključno s tveganjem sekundarne viktimizacije, glede na skupno število prijavljenih primerov za vse oblike nasilja, ki jih zajema ta Konvencija, na letni ravni. |
|
Odgovor: Na centru za socialno delo izdela načrt varnosti strokovna delavka ali delavec. V letu 2015 je bilo na centrih za socialno delo po podatkih Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije[4] do 31. oktobra pripravljenih 576 načrtov pomoči za odrasle žrtve nasilja in 128 načrtov pomoči za otroke žrtve nasilja. Obravnavanih primerov nasilja v družini na vseh centrih za socialno delo je bilo v letu 2015 do 31. oktobra 2015 2166. Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND)[5]v 15. člen opredeljuje načrt pomoči: (1) Center za socialno delo je po proučitvi okoliščin primera dolžan nuditi žrtvi oblike pomoči po zakonu, ki ureja socialno varstvo in oceniti, ali je potrebno oblikovati načrt pomoči žrtvi, ki ga oblikuje skupaj z žrtvijo. (2) Načrt pomoči se pripravi v okviru multidisciplinarnega tima iz tretjega odstavka 14. člena tega zakona. Center za socialno delo pozove k sodelovanju v timu tudi druge organe in organizacije, ki so ali bodo v okviru področja svojega delovanja obravnavali žrtev oziroma povzročitelja nasilja ter nevladne organizacije. Odgovorne osebe organov in organizacij, ki so pozvane k pripravi načrta pomoči, so dolžne zagotoviti sodelovanje predstavnikov organov in organizacij. (3) Če je žrtev nasilja otrok, se v načrtu pomoči predvidijo tudi ukrepi za varstvo otroka po predpisih, ki urejajo družinska razmerja. Načrt pomoči oblikuje CSD skupaj z žrtvijo. K pripravi načrta lahko pozove tudi druge organe in organizacije, ki so ali bodo v okviru področja svojega delovanja obravnavali žrtev oziroma povzročitelja nasilja ter nevladne organizacije, skliče lahko multidisciplinarni tim. Odgovorne osebe organov in organizacij, ki so pozvane k pripravi načrta pomoči, so dolžne zagotoviti sodelovanje predstavnikov organov in organizacij. V načrtu pomoči morajo biti zajete predvsem dolgoročnejše rešitve za ureditev življenjskih razmer žrtve in ne samo ad hoc ukrepe, ki so lahko le začasne. K zaščiti žrtve je vključena tudi regijska služba za koordinacijo in pomoč žrtvam po 16. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Strokovne podporne storitve nudijo nevladne organizacije, kar je opredeljeno v 17. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini. Nevladne organizacije smo leta 2015 podale predloge za spremembo Zakona o preprečevanju nasilja v družini[1], k 15. členu smo zapisale, da kadar center izve za nasilje v družini, mora v vsakem primeru oblikovati načrt pomoči žrtvi, ne le oceniti, ali bi bilo to potrebno. Seznanjanje žrtev z možnostmi in načrtovanje konkretnih dogovorov za zagotovitev varnosti je ena ključnih stvari za njihovo opolnomočenje, zato morajo biti vse institucije in organi dolžni žrtve nasilja seznaniti z ukrepi za zagotovitev varnosti žrtvam nasilja, s postopki, ki bodo potekali v času obravnave, in z drugimi oblikami pomoči žrtvam nasilja, ki jo nudijo sami, ter usmeriti žrtev nasilja na druge pristojne institucije in organe. |
|
|
| 3. Odstotek primerov iz ranljivih skupin, razvrščenih po značilnostih (invalidne ženske, pripadnice etničnih manjšin, ženske, starejše od 65 let, ženske s podeželja, prejemnice denarne socialne pomoči in druge), ki so prejele brezplačne splošne in specializirane storitve, glede na skupno število takšnih primerov, razvrščenih za vse oblike nasilja, ki jih zajema ta Konvencija, na letni ravni. |
| Odgovor: Podatke o primerih je težko pridobiti in primerjati, saj vsaka institucija in nevladna organizacija zbira podatke za svoje potrebe, npr. za poročanje financerjem. Prav tako se zaradi varovanja osebnih osebne okoliščine uporabnic ne beležijo. V veliko primerov so uporabnice tudi anonimne. |
| 3. Odstotek primerov iz ranljivih skupin, razvrščenih po značilnostih (invalidne ženske, pripadnice etničnih manjšin, ženske, starejše od 65 let, ženske s podeželja, prejemnice denarne socialne pomoči in druge), ki so prejele brezplačne splošne in specializirane storitve, glede na skupno število takšnih primerov, razvrščenih za vse oblike nasilja, ki jih zajema ta Konvencija, na letni ravni. |
| Odgovor: Podatke o primerih je težko pridobiti in primerjati, saj vsaka institucija in nevladna organizacija zbira podatke za svoje potrebe, npr. za poročanje financerjem. Prav tako se zaradi varovanja osebnih osebne okoliščine uporabnic ne beležijo. V veliko primerov so uporabnice tudi anonimne. |
|
|
| 4. Odstotek primerov, v katerih so žrtve prejele brezplačne splošne in specializirane storitve, a niso želele vložiti pritožb ali so zavrnile pričanje zoper povzročitelja, glede na skupno število takšnih primerov, razvrščenih za vse oblike nasilja, ki jih zajema ta Konvencija, na letni ravni. |
| Odgovor: Te podatke je težko pridobiti, saj se ne spremlja vsak primer, lahko da je uporabnica uporabila storitev samo enkrat in do nje ni bilo povratnih informacij, kako se je primer razvijal. |
| 4. Odstotek primerov, v katerih so žrtve prejele brezplačne splošne in specializirane storitve, a niso želele vložiti pritožb ali so zavrnile pričanje zoper povzročitelja, glede na skupno število takšnih primerov, razvrščenih za vse oblike nasilja, ki jih zajema ta Konvencija, na letni ravni. |
| Odgovor: Te podatke je težko pridobiti, saj se ne spremlja vsak primer, lahko da je uporabnica uporabila storitev samo enkrat in do nje ni bilo povratnih informacij, kako se je primer razvijal. |
|
|
|
[1] Obran, N, Hrovat, D. (ur.) (2015) Predlogi za spremembo Zakona o preprečevanju nasilja v družini, usklajeni med nevladnimi organizacijami, z dne 22. 7. 2015. Dostopno na: http://www.drustvo-dnk.si/images/stories/novice/2015-07-22-spremembezpnd.pdf, 25. 11. 2015. [2] Pravilnik o sodelovanju organov ter o delovanju centrov za socialno delo, multidisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, Ur. l. RS, št. 31/09. [3] Kazalniki za ocenjevanje tveganja za umrljivost, resnost razmer in nevarnosti ponovitve nasilja, so vključeni v 51. členu. [4] Murgel, S. (2015) Odgovor Skupnosti CSD Slovenije na prošnjo za posredovanje podatkov Društva SOS telefon, z dne 4. 11. 2015. [5] Zakon o preprečevanju nasilja v družini, Ur.l. RS, št. 16/08. |
|
|
|
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
| Kampanjo podpirajo: | ||
|
|
||
| Vsebina spletne strani je izključna odgovornost Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja in na noben način ne odraža stališč Evropske unije. | ||
