Dejstvo je, da se sodnikov in sodnic ne bojijo povzročitelji, temveč žrtve – žrtve imajo zelo velik strah pred sodišÄem.«

Posebno problematično se nam zdi tudi pomanjkanje znanja za specifične oblike nasilja, predvsem pa potrebno občutljivost za delo z žrtvami pri sodnih izvedenkah in izvedencih ter tudi sodnicah in sodnikih, ko se srečujejo z nasiljem.

V predlogih za spremembo Zakona o preprečevanju nasilja v družini smo nevladne organizacije opozorile še na:

»Podpisane organizacije opažamo, da je poznavanje dinamike nasilja in njegovih posledic med strokovnimi službami preskromno. Zaradi navedenega prihaja do nestrokovnih odločitev organov in organizacij in celo do sekundarne viktimizacije žrtev, npr., očitanje žrtvam, prelaganje odgovornosti na njih, neprimerni komentarji (»Meni je vseeno, če se vidva pobijeta med sabo.«) in grožnje (npr., po odvzemu otroka, če se žrtev in povzročitelj ne bosta dogovorila), kričanje (!) na žrtve… Poleg tega prihaja tudi do očitnih kršitev zakonov, npr., ko žrtev in povzročitelj prideta skupaj na tožilstvo, kjer žrtev v navzočnosti povzročitelja pove, da ne želi, da bi se kazenski postopek zoper povzročitelja zaradi storitve kaznivega dejanja nasilja v družini (ki se sicer preganja po uradni dolžnosti, torej neodvisno od predloga oškodovanke) nadaljeval, češ, da sta se dogovorila glede otrok, tožilstvo pa posledično pregon ustavi.

Apeliramo na državo, da dosledno zagotovi sistematično, redno in obvezno izobraževanje za vse strokovne delavke in delavce, ki prihajajo v stik z žrtvami in povzročitelji nasilja v družini, torej tudi za sodnice, sodnike, tožilke in tožilce. Pomanjkanje znanja na področju nasilja opažajo tudi same sodnice in sodniki, tožilke in tožilce ter si želijo izpopolnjevanja na tem področju.

Naj poleg potrebe po izobraževanja sodnic in sodnikov ter tožilk in tožilcev izpostavimo tudi potrebo po izobraževanju strokovnih delavk in delavcev na centrih za socialno delo. Zaposleni na nekaterih CSD po naših opažanjih namreč nimajo dovolj znanj o nasilju in pomoči žrtvam za pomembno vlogo in obseg nalog, ki jih imajo v zvezi z nasiljem. Posledično so se na mnogih centrih za socialno delo oblikovale izrazito slabe prakse, ki škodujejo žrtvam nasilja in njihovim otrokom. 

Določiti je potrebno obseg osnovnega usposabljanja in stalnega dodatnega usposabljanja ter še posebej specializiranih znanj (spolno nasilje, pomoč žrtvam z manj moči/ranljivejših oseb, …).

Podpisane organizacije tudi menimo, da je smotrno, da strokovne delavke in delavce izobražujejo in usposabljajo tudi nevladne organizacije oz. druge organizacije, ki delujejo na področju nasilja in so njihovi programi verificirani s strani države. Te imajo namreč največ neposrednega stika z žrtvami nasilja v družini in lahko tako s svojimi izkušnjami in primeri iz prakse tvorno doprinesejo h kakovosti izobraževanja."